Dragi prijatelji in drage prijateljice Posavskega muzeja Brežice,
obletnice nas spodbudijo za različne vpoglede v preteklost, naših 70 let pa nas spodbuja, da se ob zahvali za Vašo podporo, pomoč in sodelovanje, obračamo v našo prihodnost. Muzeji sodobnosti smo kot so pokazale raziskave najbolj zaupanja vredne ustanove. Hvala, ker nam zaupate že 70 let, ker se odzovete našim vabilom in hvala, ker smo zato lahko prepričani v našo prihodnost. Skupaj z vami še naprej za muzej, kjer ste dobrodošli in kamor se radi vračate.
Alenka Černelič Krošelj, direktorica
Vljudno vabljeni, nič siljeni, že 70 let
Obletnice, rojstni dnevi, časovne prelomnice so vedno temelj posebnih dogodkov, razmislekov, publikacij, sporočil in pogovorov. Tako je tudi pri nas v Posavskem muzeju Brežice, ki bo letos, natančneje v sredo, 26. junija 2019, ob 11. uri dopolnil 70 let. Njegova pot je daljša, njegovi temelji so starejši, saj za začetek muzealstva na območju današnjega Posavja lahko štejemo delo in predmete, ki jih je v svoje zadnje prebivališče v Krško leta 1693 prinesel slavni polihistor Janez Vajkard Valvasor (1641—1693), ali pa še bolj pravilno zbirko Antona pl. Hohenwarta (1768—1846), ki je imel prav tako v hiši, ki je veljala za pravo Valvasorjevo hišo, kabinet »oglednih predmetov, od katerih se jih je več nanašalo na zgodovino Kranjske«. Boris Golec ugotavlja, da je prav on najbrž tisti, ki je določil hišo, v kateri naj bi Valvasor v Krškem živel in umrl, saj je hišo na današnjem naslovi Valvasorjevo nabrežje 4, leta 1826 kupil in tudi v njej umrl, svojo zbirko pa podaril takratnemu Kranjskemu deželnemu muzeju v Ljubljani (danes Narodni muzej). Ta hiša je bila leta 1940 tudi prvi posavski muzejski dom, saj so jo skupaj z razstavo v odposvečeni cerkvi sv. Duha namenili muzeju, ki so ga ustanovili člani Muzejskega društva za politična okraja Krško in Brežice, in sicer 30. septembra 1939 v Krškem. Tako praznujemo tudi 80-letnico muzealstva, ko nas veseli tudi dejstvo, da sta tako zmotna kot prava Valvasorjeva hiša danes spet namenjeni javnosti in sta dom Mestnega muzeja Krško (enota Kulturnega doma Krško), ponovno ustanovljenega leta 2010. Leta 1949, ko se je po spletu okoliščin tako poimenovani Narodni muzej v Krškem moral hitro odseliti drugam, je bil sosednji grad prava izbira. Franjo Stiplovšek je kot član leta 1939 ustanovljenega Muzejskega društva za politična okraja Krško in Brežice skrbel za muzej tudi po vojni. Njegova službena prestavitev iz preoblikovane Meščanske šole Krško v Gimnazijo Brežice je pomenila tudi nov pogled na možnosti za muzej, ki je moral iti iz Krškega. Nobeni protesti niso pomagali in če dogajanje prestavimo v našo sodobnost, nobena pot ni bila dovolj močna, da bi muzej ostal v Krškem. Če pogledamo drugače, je bila to velika sreča za brežiški grad, ki so ga tako kot številne gradove po drugi svetovni vojni naselili z vojnimi ujetniki in z družinami. Viteška dvorana, ta neprecenljiv spomenik baročne umetnosti, je bila ogrožena, prebivalci gradu, naseljeni iz različnih vetrov, pa so imeli veliko drugih skrbi. Tako lahko danes napišemo, da je zgodba o nastanku Posavskega muzeja Brežice v brežiškem gradu tista, ki je omogočila tudi obstoj gradu in Viteške dvorane, ki je srce gradu in daje enega od osrednjih utripov našemu delu že 70 let.
Muzejska desetletja so zaznamovali številni sodelavci in skupaj več kot milijon in pol obiskovalcev. Muzealci so in smo ter bomo čim bolj odlično in vestno opravljali zaupane naloge, kjer je najpomembnejše, da smo zavezani območju in njegovi dediščini v vseh časih. Različne upravne ureditve, različni odloki in pristojni organi so usmerjali naše poslanstvo ter našo javno službo. A najpomembnejši so ljudje – prebivalci tega območja, njihova dediščina in naša zavezanost, da ustvarjamo muzej, ki je nepogrešljiv del naše kulturne krajine. Da smo zavezani dediščini in da verjamemo, da ima dediščina velik pomen in nas brez nje sploh ne bi bilo.
Naše praznovanje poteka tudi v času večzvrstnega in večletnega programskega cikla z imenom Štirje elementi. In ravno v tem letu je na vrsti element zemlja, ki ga predstavljamo skozi nas – skozi ljudi, skozi kratke zgodbe o 35 Posavkah in 35 Posavcih, znanih, manj znanih, z imeni in tudi brez. Tistih, ki so sooblikovali življenje območja, po katerem je ravno naš muzej kot prva uradna ustanova dobil pridevnik – posavski.
Iskrena hvala vsem vam, ki ste naši redni obiskovalci, ki ste uporabniki naših številnih programov, ki ste naši podporniki, ki ste naši »delničarji znanj in veščin«. Hvala vsem sponzorjem in financerjem, hvala vsem donatorjem v različnih oblikah, predvsem pa hvala vsem sodelavcem, ki so svoj način življenja prepletli z muzejskim. Naš delo je lepo delo, ljudje prihajate v muzej dobre volje, z željo po znanju in dogodivščinah, v katerih skupaj z vami uživamo tudi mi.
Vsi skupaj smo zavezani, da sledimo našim izjavam, ki jih podrobneje predstavljamo v tem razdelku spletne strani in zavezi:
muzej je in bo ostal odprta hiša za vse Posavce in obiskovalce Posavja, kjer se srečamo z dediščino, njenim prenosom v sedanjost s številnimi možnostmi za načrtovanje naše skupne prihodnosti.
Pa naj bo tako še na mnoga leta!
Alenka Černelič Krošelj