Sledi posvetne dediščine Posavja od 17. do 19. stoletja
Stalna umetnostnozgodovinska razstava Sledi posvetne dediščine Posavja od 17. do 19. stoletja z genealoškim grafičnim prikazom in besedo predstavlja skozi portrete plemiške rodbine Moscon eno najbogatejših rodovin na ozemlju današnjega Posavja, ki je bila sorodstveno povezana z najvplivnejšim kranjskim in hrvaškim plemstvom: Valvasorji, Khisli, Gregorijanci, Erdödyji, Draškovići, Auerspergi in drugimi. Razen Pišec, kjer so gospodovali od leta 1595 do propada v začetku 20. stoletja, so nekaj časa posedovali še gospostva Sevnica, Reštanj, Žusem, Polhov Gradec, Radeče, Rajhenburg, Planina, Krško in Mokrice. Portreti znamenite plemiške rodbine Moscon, ki izhajajo iz gradu Pišece, so bili kot posvetna kulturna dediščina med prvimi umetnostnimi deli odkupljeni s pomočjo mecena, industrialca Frana Bonača (1880–1966) za prvo muzejsko zbirko v odposvečeni cerkvi sv. Duha v Krškem. Pri vseh portretih, ki so delo neznanih slikarjev, izvrstnih mojstrov portretne umetnosti, je občudovanja vredna odlična interpretacija individualnosti z izrazito uglajeno držo, skladno s svetovljansko eleganco oblačila.
360 stopinjski ogled razstave
Sledi sakralne dediščine Posavja 17. in 18. stoletja
.jpg)
S
sakralno dediščino baroka, ki je bila ustvarjena za duhovne oz. verske potrebe prebivalcev mest in trgov ter podeželja na območju Posavja, predstavljamo del slikarske in kiparske kulturne dediščine, ki jo je muzeju uspelo zbrati v prvem desetletju njegovega obstoja. Izbrana dela predstavljajo materialno dediščino, s katero izpostavljamo Marijin kult, Jezusovo življenje in legende najbolj čaščenih svetnikov tistega obdobja. Hkrati želimo opozoriti na čas protireformacije, ko je Cerkev s temeljito katoliško prenovo ponovno omogočila razcvet umetnosti, saj je prek umetnostnih del nagovarjala občestvo s svetopisemskimi zgodbami, poudarjala čaščenje svetnikov in posebej Matere Božje.
Spominska razstava Alenke Gerlovič
Stalna razstava iz donacije slikarke Alenke Gerlovič (1919–2010) predstavlja dela, ki so nastajala od leta 1969 do 1990 in so vsebinsko vezana na krajino. Alenka Gerlovič, slikarka in akvarelistka, je mladostna leta preživela v Brežicah. Študij v Zagrebu in življenje v Ljubljani ter mnoga študijska popotovanja, so jo oblikovala v krajinarko, ki je izpričevala svojo lirično interpretacijo s tradicijo čistih, jasnih linij in harmoničnega izraza. Slikarka je pomemben del akrilnih slik, akvarelov in več kot tisoč risb, skic, grafik ter ves zasebni arhiv podarila Posavskemu muzeju Brežice.
Spominska razstava Franja Stiplovška
Spominska razstava Franja Stiplovška (1898–1963) predstavlja slikarja in predvsem grafika, ki je v posavskem prostoru med prvimi z umetnostno govorico spregovoril o urbanih podobah starih mest, tudi Krškega, Brežic in Kostanjevice na Krki, ter znamenitostih neposrednega mestnega ali podeželskega okolja. Če izvzamemo portrete, glavnina njegovih del odseva predvsem svet ulic mest in podeželja, ki jih je zaznamoval z lastno umetniško govorico, Posavje pa napravil za spoznanje bolj prepoznavno.
Slikar in grafik
Franjo Stiplovšek (12. 5. 1898, Malinska (Hrvaška) – 6. 4. 1963, Brežice), se je zapisal v umetnostno zgodovino slovenskega ekspresionizma in nove stvarnosti. Največji del svojega življenja je preživel v Krškem in Brežicah, kjer je deloval kot pedagog in muzealec. Zaradi pomembne vloge, ki jo je odigral v kulturnem življenju Posavja, se je Posavski muzej Brežice oddolžil slikarju Franju Stiplovšku s stalno spominsko galerijo že leta 1979.
Rojen je bil 12. maja 1898 v Malinski na otoku Krku slovenskemu očetu Simonu, carinskemu uradniku in materi Emiliji, po rodu Bradetić, Istranki s Cresa. Ob prelomu stoletja se je z družino preselil v Barkovlje, kjer je med letoma 1904 in 1908 obiskoval osnovno šolo ter šolanje nadaljeval na nemški gimnazji v Trstu. Maturiral je leta 1917 na učiteljišču v Trstu, kjer se je zatem leto dni izpopolnjeval v zasebni šoli kiparja Ivana Rendića. Med službovanjem na nemški meščanski šoli v Mariboru je z Viktorjem Cotičem ustanovil umetnostni klub Ivan Grohar, od leta 1924 je kot član Kluba mladih in umetniškega društva Hagenbund razstavljal doma in na tujem. Med letoma 1921 in 1922 je obiskoval umetnoobrtno šolo na Dunaju, v letih 1923 in 1924 študiral na likovni akademiji v Zagrebu, grafiko pri prof. Krizmanu. Zaradi bolezni je študij prekinil in od leta 1925 do 1941 služboval kot profesor risanja in opisne geometrije na Meščanski šoli v Krškem, kjer je bil njegov učenec Zoran Didek, kasneje uveljavljen likovni pedagog, teoretik in slikar. Leta 1926 je študiral grafiko v Benetkah, leta 1938 v Firencah. Razstavljal je doma (Maribor, Ljubljana, Zagreb, Banja Luka, Brežice) in po svetu (Trst, Gorica, Dunaj, Praga, Berlin, Firence, Barcelona, London, Amsterdam, Bruxelles, Saarbrucken, Metz in Strasbourg). Po drugi vojni je poučeval na Gimnaziji Brežice in bil sočasno upravnik muzeja, ki ga je vodil do upokojitve leta 1962. Po temeljni, študijsko zasnovani retrospektivi, je Posavski muzej Brežice leta 1979 odprl njegovo stalno spominsko razstavo z devetinštiridesetimi deli, kjer je v začetnih grafikah poudarjen ekspresionistični zanos, v osrednjih tihožitjih, figurah, figuralnih kompozicijah, portretih, avtoportretih in vedutah z ostro risbo in plastično modelacijo, je izrazita privrženost načelom nove stvarnosti, v poznih krajinah pa se sprosti v realizmu, enkrat liričnega, drugič magičnega pridiha.
