Tisočletja posavskih gričev in ravnic
Kdo so bili nekdanji prebivalci Posavja in kako so živeli? Kaj imamo z njimi skupnega in kaj se je spremenilo skozi čas? Česa se lahko naučimo od prednamcev?
Na stalni arheološki razstavi
Tisočletja posavskih gričev in ravnic si je mogoče ogledati privlačne arheološke najdbe, ki pričajo o življenju naših prednikov, njihovem tehnološkem znanju, veščinah in miselnih predstavah. Razstava je bila postavljena leta 2017 in zasnovana z možnostjo širitve. Trenutno je na ogled del razstave, ki predstavlja
rimsko obdobje v Posavju.
Razstavljeni predmeti v večji meri pripadajo trem najdiščem – Drnovemu pri Krškem (rimskemu Neviodunumu), Ribnici pri Jesenicah na Dolenjskem (rimski Romuli) in Dobovi. Pridobljeni so bili z arheološkimi raziskavami od 60 let prejšnjega stoletja pa do leta 2008. Osrednja tema postavitve je bivalna kultura rimskega sveta, ki je doživela velik razvoj z uvedbo zidane gradnje in uporabo številnih novih tehnoloških rešitev kot so centralno ogrevanje, vodovod, kanalizacija, uporaba malte, betona, opeke, okenskega stekla, opečne strešne kritine, ... Arheološki dokazi visoke bivalne kulture so praviloma fragmentarno ohranjeni, zato predstavo in domišljijo spodbujamo z rekonstrukcijo rimskega doma.
V vitrinah so razstavljeni zlasti predmeti, ki so služili kot hišni inventar, čeprav je bilo kar precej izmed razstavljenih predmetov v resnici najdenih v grobovih. Krhko steklo in fine namizne posode se namreč v naselbini ohranijo le v drobcih. Večina finih izdelkov je bilo uvoženih iz tujih delavnic, zato v posebni niši izpostavljamo promet po Savi in pristanišče Neviodunum.
Kot zavetnik rimskega doma nas s pomočjo sodobnih tehnologij iz svoje vitrine pozdravlja tudi hologram bronastega kipca plesočega Lara, znamenite najdbe z avtocestnih izkopavanj v Ribnici pri Jesenicah na Dolenjskem.
Posebej velja opozoriti tudi na mozaični tlak iz 3. stoletja, ki je bil odkrit ob izkopavanjih na Drnovem in je razstavljen v kontekstu rimskodobnega bivališča. Posebnost tlaka je, da v osrednjih dekorativnih poljih v mozaični tehniki imitira vzorce, kakor jih poznamo iz marmornih tlakov in celo vzorec same kamnine. Mozaike s takim vzorcem poznamo zlasti v severni Afriki, na Siciliji in Sardiniji ter najseverneje do Rima. Neviodunumski mozaik je tako edini s to motiviko ohranjen mozaik v srednji Evropi.
Osem kopit za dvoje koles – rekonstrukcija keltskega bojnega voza in druge zgodbe s Sejmišča v Brežicah
Z razstavo predstavljamo arheološka odkritja z zadnje etape zaščitnih arheoloških izkopavanj na brežiškem Sejmišču v letu 2017. Posebnost in glavna atrakcija razstave je rekonstrukcija keltskega bojnega voza, izdelana v naravni velikosti in skladno z odkritimi najdbami. Gre za prvo in edino rekonstrukcijo prazgodovinskega voza v Sloveniji te vrste.
Sejmišče, ki leži ob južnem robu mestnega jedra Brežic, je v spominu večine domačinov zapisano kot sejemski prostor za živino. Sejem, na katerem so trgovali zlasti s prašiči, se je tu odvijal ob sobotah še do konca prejšnjega stoletja. Prostor na prodni savski terasi pa je v času mlajše železne dobe imel drugačno, a prav tako pomembno in simbolno vlogo. Bil je kraj zadnjega počitka in spomina na prednike za keltsko skupnost, ki je pred več kot dvema tisočletjema prebivala na današnjem območju Brežic. Arheološko najdišče, ki je v večjem delu raziskano, je obsegalo doslej odkritih 161 grobov, ki jih časovno umeščamo med sredino 3. stoletja pr. n. št. in sredino 2. stoletja pr. n. št. Tam pokopani pokojniki pripadajo keltski skupnosti Tavriskov, ki so v mlajši železni dobi poseljevali osrednji in vzhodni del današnje Slovenije.
Najdišče, ki mu še nismo odkrili pripadajoče naselbine, je bilo arheološko raziskano v več etapah. Prvič je bilo prepoznano kot keltsko grobišče leta 1948, ko so na dan prišle naključne najdbe ob izkopu temeljev za brežiško veterinarsko postajo. Za tem so sledile raziskave v letih 1981, 1982 in 1997 ter 2010/2011, 2014/2015 in 2017. Raziskave so vselej potekale kot zaščitna izkopavanja ob gradnji in so bile omejene zgolj na območje gradbenega posega. Čeprav grobišče ni bilo izkopavano sistematično, je bil do danes raziskan večji del grobišča. Z raziskavami smo lahko določili njegovo severno in južno mejo, medtem ko vzhodna in zahodna meja še nista odkriti. Na razstavi so predstavljena dognanja zadnjih arheoloških raziskav iz leta 2017, ob katerih je bil odkrit tudi bojevniški pokop z bronasto situlo in bojnim vozom.
Za grobišče na Sejmišču so značilni pokopi v plitvih grobnih jamah, v katerih so skupaj s posmrtnimi ostanki pokojnika priloženi osebni predmeti. Način pokopa je povezan s pogrebnim ritualom, ki je potekal tako, da so pokojnika z njegovo lastnino vred sežgali na grmadi. Ostanke kosti so nato skrbno pobrali v vrečko iz usnja ali tekstila in jih pridali v grob. Priložili so še osebne predmete, staljene na grmadi, ter posode s hrano in pijačo. Bojevnikom so v grobove pridali še orožje, ki je bilo izpostavljeno posebnemu ritualu uničenja. Značilna bojevniška oprema, ki obsega meč, sulico in ščit, je bila namreč obredno zvita, preden so jo pridali v grob. Od doslej izkopanih 161 grobov je bojevniških grobov približno tretjina in predstavljajo izrazito skupino med brežiškimi keltskimi pokopi. Ob tem naj dodamo, da niso vsi moški grobovi tudi bojevniški. Moške grobove opredeljujejo pridatki, kot so brusni kamen, britev, masiven nož in železna zapestnica. Ti pridatki se značilno nahajajo tudi v bojevniških grobovih poleg že omenjenega orožja.
Avgusta 2022 je preteklo 40 let od odkritja prvega keltskega bojnega voza na brežiškem Sejmišču. Izkopani kovinski ostanki prvega odkritega voza so bili kot grobni pridatki razdeljeni med grobova dveh bojevnikov. Keltski pogrebni ritual je namreč obsegal tako sežig pokojnika in njegove lastnine na grmadi kot namerno zvijanje kovinskih delov orožja, ki so prestali sežig. Temu je sledilo dodajanje vseh osebnih predmetov pokojniku v grob.
Prvi najdbi voza je dobra tri desetletja kasneje sledila še druga, ob izkopavanjih leta 2017 pa je bil odkrit še tretji keltski bojni voz. V času poteka restavratorskih del smo podrobneje raziskali možnosti rekonstrukcije voza v naravni velikosti. Projekt izdelave je bil realiziran v letu 2022, pri čemer smo v kar največji meri uporabili materiale, postopke in znanja, ki so se jih posluževali prednamci iz železnodobnega Posavja.
Izdelava rekonstrukcije je bil zahteven in ne povsem predvidljiv proces, saj smo tako načrtovalci kot izdelovalci morali poiskati številne tehnične rešitve na podlagi ohranjenih kovinskih delov voza, zapisov in primerjav z dosedanjimi eksperimenti s področja izdelave vozov.
Za uspešno izvedbo projekta smo angažirali tri mojstre – kolarja, kovača in usnjarja. Čeprav smo pri izdelavi uporabljali sodobno orodje in tehnologije, smo ostali dosledni pri rabi materialov, oblikovnih značilnostih in funkcionalnosti voza. Končni izdelek tako ni le razstavni eksponat, temveč tudi prevozno sredstvo z uporabno vrednostjo.