Nagovor Vere Smole ob odkritju obeležja akad. prof. dr. Jožetu Toporišiču v Ljubljani, 18. 10. 2017

Spoštovani akademiki, spoštovana župana, svojci in someščani, kolegi in študentje, predvsem pa rojaki, pobudniki te in še marsikatere prireditve, posvečene akad. prof. dr. Jožetu Toporišiču!
 
Tokrat se srečujemo na osrednji postaji njegovega ustvarjalnega in zasebnega življenja, na križišču njegovih poti. Strokovni kolegi in sodelavci obeh oddelkov, nastalih iz nekdanjega Oddelka za slovanske jezike in književnosti, to je z Oddelka za slovenistiko in Oddelka za slavistiko FF UL, smo hvaležni vsem, ki ste omogočili odkritje spominske plošče v neposredni bližini Filozofske fakultete, ob poti, ki jo je prof. Toporišič prehodil nič kolikokrat. In od koder nas bo zdaj spet lahko opominjal, kako se služi narodu.
 
Kljub doseženim najvišjim akademskim nazivom ljudi ni sodil po njih, pač pa po tem, kaj so prispevali skupnosti, v kakšni meri so izpolnjevali svoje življenjsko poslanstvo. Zato je lahko enako spoštoval kmeta, ki obdeluje svojo zemljo in skrbi za družino, dijaka ali študenta, ki mu je bila dana nadarjenost in jo s pridnim učenjem razvija, kakor tudi svoje predhodnike jezikoslovce in vse ustvarjalce slovenskega jezika iz različnih časovnih obdobij, ki so večinoma enako kot on, to je z garanjem, jasnimi cilji, odgovornostjo, pokončno držo, trdno narodno zavestjo ter ljubeznijo do slovenstva gradili in nam omogočili, da živimo v lastni državi – na kaj bi se sicer opirala politika? V nečem pa mu je vendarle bilo lažje: imel je močne korenine v svoji rodni grudi, trdno oporo in podporo svoje družine in domačih v Mostecu, spoštovanje vaščanov, z uveljavljanjem v stroki pa vse bolj tudi podporo in odobravanje državnih ustanov. Kljub nasprotovanjem in nasprotnikom njegovega dela – tudi taki so bili in bodo – se je njegova ustvarjalna moč prelila v tiste, ki bomo ob izkazovanju spoštovanja njemu in njegovemu delu nadaljevali, krepili in ozaveščali ljubezen do slovenskega jezika od vsakdanje narečne in pogovorne do najžlahtnejše umetnostne besede. Tej se je posvečal v svojem skorajda neobvladljivem in za enega človeka skoraj nepredstavljivem ustvarjalnem opusu, ki ga je naenkrat in na kratko nemogoče ovrednotiti, zato bo spominskemu srečanju lansko leto v Pišecah sledilo še več znanstvenih srečanj v njegovih krajih, poimenovanih kot Toporišičevi dnevi: za prvo v letu 2018 je zasnova narejena.
 
Izmed 20 knjižnih del in več kot 1200 prispevkov različnih dolžin ga že samo njegova Slovenska slovnica v štirih izdajah, vodilno avtorstvo pri Slovenskem pravopisu (Pravila in Slovar) ter Enciklopedija slovenskega jezika dejansko postavljajo za »vodilnega jezikoslovca« druge polovice 20. stoletja, saj je v prvem delu opisal celotno zgradbo slovenskega jezika, v drugem »pot« njegove rabe in v tretjem orodje za njegovo raziskovanje in razumevanje. Njegova zasluga je predvsem v tem, da je z novimi metodološkimi pristopi uspel nadgraditi pri nas že obstoječo jezikoslovno metodologijo, ne da bi zanikal njene relevantne znanstvene dosežke. Tako je na primer v jezikovni opis znal spretno vtkati svoje bogato znanje, pridobljeno na področju zgodovine jezika. Ko opisuje slovenski jezik, se pri njem čuti, da natanko ve, kako je ta nastal, da pozna vso njegovo zgodovino od praslovanščine naprej in da ga zna postaviti v razmerje do drugih slovanskih jezikov, česar za poznejše jezikoslovce, ki so se ukvarjali in se še ukvarjajo z jezikovnim opisom, ni vedno mogoče trditi. Čeprav je njegova od avtorjev Praškega lingvističnega krožka prevzeta teorija knjižnega jezika v ospredje jasno postavila prav slednjega, pa je za razliko od mnogih drugih jezikoslovcev knjižnega jezika narečno zvrst spoštoval in inovativno opisal svoj moščanski narečni govor ter se k njemu v zadnjem ustvarjalnem obdobju vse raje vračal.
 
Tako bo to in morda še katero spominsko obeležje ali zasluženi spomenik res le obeležje: pravi in neprecenljivi spomenik je njegovo delo, a ne samo v knjigah z njegovim podpisom, pač pa tudi v delih številnih drugih avtorjev, ki nadaljujemo njegovo delo, saj vsaj že pol stoletja za velik del slovenske jezikoslovne znanosti velja: osnova je Toporišič.
 
Naj zaključim z njegovimi besedami iz leta 1987, ko je imel 60 let (Knjigi na pot, v Portreti, razgledi, presoje, 1987, str. 6):
»Ker za družbene in naravne kompromise nikoli nisem bil, sem to svoje – od nikogar pričakovano ali celo zahtevano, mnoge vznemirjajoče – znanilstvo pravega, resničnega, dobrega, lepega in ne vem še kakšnega plačeval z najvišjimi cenami. – Ni mi žal. Tudi ko bi mogel začeti še enkrat, bi se vse odvijalo, kot se je že. O tem ne odločaš sam, ampak se odloča v tebi.«
 
Vera Smole
 
[Nagovor ob odkritju obeležja akad. prof. dr. Jožetu Toporišiču v Ljubljani, 18. 10. 2017, je priredba nagovora ob poimenovanju OŠ Dobova v OŠ dr. Jožeta Toporišiča Dobova; kot govornik je bil vse do zadnjega dne predviden akad. prof. dr. Matjaž Kmecl.]
 
IMG_7113
© 2019, posavski-muzej.si | O piškotkih