Posavske muzejske vitrine v letu 2017

Stoletnica brežiškega potresa (1917—2017), 29. 1.–14. 3. 2017

Potres, ki je 29. januarja 1917 ob 9:22 po lokalnem času prizadel Brežice in bližnjo okolico, je bil eden najmočnejših potresov na območju Slovenije v 20. stoletju. Čutili so ga prebivalci celotne današnje Slovenije, njegov vpliv pa je segal tudi v Avstrijo, Italijo in na Hrvaško. Žarišče potresa je bilo na globini 4 km, njegova magnituda je bila 5,7, učinek potresa pa je dosegel VIII. stopnjo po evropski makroseizmični lestvici.
 
Glasno podzemeljsko bobnenje in silovito tresenje tal je prestrašene ljudi pognalo iz hiš na ulice. Hiše so se strahovito stresle, prevračali so se stoli in omare, slike so padale s sten, podirali so se stropi in stene ter vdirali dimniki. Ljudje se niso smeli vrniti v svoje domove. Vojska je takoj priskočila na pomoč in v Brežicah in Krški vasi na prostem postavila šotore, odeje in poljske kuhinje. Zaradi veliko snega in hudega mraza ljudje v njih niso mogli dolgo bivati. Nastanili so se v bližnji okolici pri znancih in sorodnikih, v hlevih in skednjih ter v več kot 200 železniških vagonih. Takoj po nesreči so vojaki z lesenimi tramovi podpirali prizadete zgradbe, da se ne bi porušile, ugašali so ognjišča in stražili odprta stanovanja ter meščanom pomagali odstranjevati ruševine.
Potres je terjal dve smrtni žrtvi, več ljudi je bilo ranjenih. V Brežicah je potres napravil škode za več kot milijon kron (2 milijona evrov). Poleg zasebnih hiš so bile precej poškodovane nekatere javne zgradbe, med njimi Nemški dom, pošta, okrajno glavarstvo, vodovodni stolp, bolnišnica, grad, samostanska cerkev in frančiškanski samostan, ki so ga morali podreti. Potres je veliko škode naredil tudi v Krški vasi, kjer je bilo več hiš popolnoma porušenih, druge pa zelo poškodovane, škodo pa so utrpela tudi gospodarska poslopja. Na Čatežu ob Savi in v Cerkljah ob Krki sta bili najbolj poškodovani župnijski cerkvi in župnišči.
Vest o nesreči v Brežicah in okoliških krajih je obšla vso tedanjo Avstro-Ogrsko. Številni domači in tuji časopisi so že naslednji dan poročali o potresu. 2. februarja je Brežice, Krško vas in Čatež ob Savi obiskal cesarjev brat nadvojvoda Maks in prizadetim v potresu izročil 15.000 kron pomoči. Pomoč v denarju pa je kmalu začela prihajati tudi od drugod. Ljudje si kljub hitri pomoči tako s strani dežele kot države po nesreči še dolgo niso opomogli. Bila je vojna, prebivalci so se komaj prebijali skozi življenje, potres pa je samo še poslabšal življenjske razmere. Tla se po potresu še nekaj časa niso umirila. V štirih mesecih se je zvrstilo več kot 240 popotresnih sunkov.
Avtorica: Vlasta Dejak.

Predavanje dr. Dušana Nećaka: Zgodovin(ar)ski pogled na potres v Brežicah in okolici 29.1.1917, v Ljubljani, 18. maja 2017.
 
 

 
 


Lesena plastika od depoja do razstave,  16. 3. 2017– 5. 5. 2017
 
Na razstavi smo predstavili kipe iz umetnostno zgodovinskega depoja, na katerih so bili izvedeni konservatorsko-restavratorski posegi. Posege je predstavila mentorica iz Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, izr. prof. Miladi Makuc Semion. Obiskovalci so dobili informacije o poteku študija, kot tudi pravilnemu postopanju v primeru ohranjanja lesenih predmetov kulturne dediščine. Razstava je bila odprta v sklopu znanja in veščine iz depoja, prav z odprtjem se je projekt uradno pričel.
Avtorja: Aleš Vene in Oži Lorber.
 

80 let poplave v Podbočju, 1. 8. 2017–15. 9. 2017

Voda prinese križ in odkrije Levakovo jamo

Razstavo smo pripravili v sklopu interdisciplinarne razstave Štirje elementi: 1 – VODA, ki prikazuje vodo, kot neustavljivo silo, ki jemlje, odplavlja in uničuje ter hkrati daje, prinaša in razkriva. Z razstavo smo obeležili spomin na uničujočo poplavo leta 1937, ki je v Podbočju in okoliških naseljih povzročila izdatno škodo. Na osnovi zbranih fotografij, rokopisov in predmetov smo prikazali rušilno moč vode in škodo na stanovanjskih in gospodarskih objektih ter kmetijskih površinah. Z razstavo smo opozorili tudi na odkritje pomembnega arheološkega najdišča Levakova jama v Šutni.
Avtorici: Andreja Matijevc, Jana Puhar.
 

Dobe pri Kostanjevici - grobišče iz pozna bronaste dobe, 21. 9. - 3. 11. 2017

Razstava je predstavila leta 1953 naključno odkrito in po večini uničeno poznobronastodobno žarno grobišče na Dobah, s katerega je ohranjen en sam predmet – velika lončena žara. S predhodno opravljenim terenskim delom smo najdišče umestili na zemljevid in tako iztrgali pozabi informacijo o njegovi mikrolokaciji, ki pred tem ni bila nikjer objavljena oz. zabeležena.
Avtorica: Jana Puhar
 

Zbogom! – Mrliške šege v Posavju, 21. 9.–8. 11. 2017

Razstava je s 13 razstavnimi predmeti in s panojem (besedilo in slikovno gradivo) prikazala, kako so se vsaj do leta 1990 ob smrti poslovili od pokojnikov, zlasti kakšne so bile v Posavju šege in navade ob slovesu od umrlih, ko so še ležali na parah v domači hiši. Dogodek s predstavitvijo pomeni tudi primerno muzejsko interpretacijo dosedanjih etnoloških raziskav v Posavskem muzeju Brežice o smrti.
Avtorica: Ivanka Počkar.
 

Skulptura je glasba, ki jo poslušamo z očmi - 80. jubilej Janeza Zorka, 17. 12. 2017-16. 1. 2018

Janez Zorko, rojen v Podgorju pri Sevnici (Podgorje ob Sevnični, 16. 12. 1937), je od svojega sedemindvajsetega leta živel v Franciji, najprej v Parizu, kamor ga je gnal njegov nemiren duh in želja po ustvarjanju. Popolnoma odločen o svoji poklicni poti, se je leta 1964 naselil na Montparnassu, kjer je obiskoval tečaje in se izpopolnjeval v risbi, ki je že napovedovala njegovo mogočno kiparsko oblikovanje. Leto kasneje je navdušen prestopil v kiparski oddelek prof. Francoisa Villona in leta 1968 zaključil študij z diplomo ter prejel zlato medaljo Evropske akademije za umetnost. Po letih ustvarjanja in oblikovnja v lesu in kamnu se je v ozračju živahnega francoskega umetniškega udejstvovanja mnogokrat predstavljal v družbi kolegov umetnikov in bil prejemnik mnogih nagrad in priznanj, med drugim je leta 1974 prejel Grand Prix, Salon “South 92”.
Nenehno težaško delo ustvarjalca, ki je duhovne, intuitivno vodene vsebine izražal v tridimenzionalni telesnosti volumnov v inventivnih prostorsko kompozicijskih rešitvah, ga je urilo do te mere, da je bil leta 1974 povabljen kot gostujoči predavatelj kiparske tehnologije na U. E. R. za likovno umetnost in umetnostne vede, na pariško univerzo Sorbonne. To je bil čas, ko si je z Nicole Francoise Rongeard ustvaril družino in se istega leta udeležil Forma vive v Kostanjevici na Krki. Kot eden najprepoznavnejših pariških kiparjev je svojo profesorsko kariero zaključil leta 1986.
Zorku najbližji mislec, na katerega se je skliceval, ko je opredeljeval svoja umetnostna hotenja, je bil Henri Bergson. Bergson je s svojo »živo filozofijo« naglašal intuicijo pred intelektom, ker prva ločuje človeka, ki zgolj fabricira, od tistega, ki ustvarja. In Zorkova abstrakcija skulpture ni le izraz njegovega najglobljega premišljevanja, gole, čiste misli, temveč notranjega čuta, intuicije navdiha.
Zadnja desetletja kipar Janez Zorko preživlja v Šampanji, v Fresnayu, proč od vrveža Pariza, kjer v samoti svojega ateljeja, obdan s prijatelji, še vedno ustvarja in hodi svojo pot ter ostaja zvest sam sebi in svojemu kiparstvu.
Zorkovo umetniško delo je bilo predmet mnogih obravnav, predvsem francoskih piscev, Sergea Rapaporta, Patricka Gillesa Persina, Monique Cazeaux, ki so vsak na svoj način predstavili segmente bogatega opusa nedvomno nadvse zanimivega človeka in izjemnega umetnika.
Priložnostna obeležitev v Posavskem muzeju Brežice ob kiparjevem 80. jubileju z deli iz zbirke IEDC-Poslovne šole Bled opozarja na izjemno življenjsko zgodbo in veličino kiparja Janeza Zorka, ki so ga zaznamovali težki začetki, vendar ga je neizmerna volja in strast po znanju in ustvarjanju gnala, da se je, proč od domovine, izpovedal v vsej svoji veličini, zavezan evropski kiparski tradiciji organske telesnosti volumnov.
Avtorica: Oži Lorber.
 
 
 
© 2020, posavski-muzej.si | O piškotkih