Posavske muzejske vitrine v letu 2017

Stoletnica brežiškega potresa (1917—2017), 29. 1.–14. 3. 2017

Potres, ki je 29. januarja 1917 ob 9:22 po lokalnem času prizadel Brežice in bližnjo okolico, je bil eden najmočnejših potresov na območju Slovenije v 20. stoletju. Čutili so ga prebivalci celotne današnje Slovenije, njegov vpliv pa je segal tudi v Avstrijo, Italijo in na Hrvaško. Žarišče potresa je bilo na globini 4 km, njegova magnituda je bila 5,7, učinek potresa pa je dosegel VIII. stopnjo po evropski makroseizmični lestvici.
 
Glasno podzemeljsko bobnenje in silovito tresenje tal je prestrašene ljudi pognalo iz hiš na ulice. Hiše so se strahovito stresle, prevračali so se stoli in omare, slike so padale s sten, podirali so se stropi in stene ter vdirali dimniki. Ljudje se niso smeli vrniti v svoje domove. Vojska je takoj priskočila na pomoč in v Brežicah in Krški vasi na prostem postavila šotore, odeje in poljske kuhinje. Zaradi veliko snega in hudega mraza ljudje v njih niso mogli dolgo bivati. Nastanili so se v bližnji okolici pri znancih in sorodnikih, v hlevih in skednjih ter v več kot 200 železniških vagonih. Takoj po nesreči so vojaki z lesenimi tramovi podpirali prizadete zgradbe, da se ne bi porušile, ugašali so ognjišča in stražili odprta stanovanja ter meščanom pomagali odstranjevati ruševine.
Potres je terjal dve smrtni žrtvi, več ljudi je bilo ranjenih. V Brežicah je potres napravil škode za več kot milijon kron (2 milijona evrov). Poleg zasebnih hiš so bile precej poškodovane nekatere javne zgradbe, med njimi Nemški dom, pošta, okrajno glavarstvo, vodovodni stolp, bolnišnica, grad, samostanska cerkev in frančiškanski samostan, ki so ga morali podreti. Potres je veliko škode naredil tudi v Krški vasi, kjer je bilo več hiš popolnoma porušenih, druge pa zelo poškodovane, škodo pa so utrpela tudi gospodarska poslopja. Na Čatežu ob Savi in v Cerkljah ob Krki sta bili najbolj poškodovani župnijski cerkvi in župnišči.
Vest o nesreči v Brežicah in okoliških krajih je obšla vso tedanjo Avstro-Ogrsko. Številni domači in tuji časopisi so že naslednji dan poročali o potresu. 2. februarja je Brežice, Krško vas in Čatež ob Savi obiskal cesarjev brat nadvojvoda Maks in prizadetim v potresu izročil 15.000 kron pomoči. Pomoč v denarju pa je kmalu začela prihajati tudi od drugod. Ljudje si kljub hitri pomoči tako s strani dežele kot države po nesreči še dolgo niso opomogli. Bila je vojna, prebivalci so se komaj prebijali skozi življenje, potres pa je samo še poslabšal življenjske razmere.
Tla se po potresu še nekaj časa niso umirila. V štirih mesecih se je zvrstilo več kot 240 popotresnih sunkov.

Pripravila: Vlasta Dejak

Predavanje dr. Dušana Nećaka: Zgodovin(ar)ski pogled na potres v Brežicah in okolici 29.1.1917, v Ljubljani, 18. maja 2017.
 
 
 

Posavska muzejska vitrina LESENA PLASTIKA OD DEPOJA DO RAZSTAVE
 16. 3. 2017– 5. 5. 2017

 
V Posavskem muzeju Brežice deluje Konservatorsko-restavratorska delavnica od leta 1986. Poleg dela s predmeti smo nepogrešljivi del celovitega delovanja muzeja. Nepogrešljivo sooblikujejo razstave, obrazstavni program in pedagoški program. Projekt Znanje in veščine iz depoja je zasnovan trajnostno, omogoča večjo prepoznavnost dela med strokovnimi krogi, kot tudi med obiskovalci muzeja. Vitrino smo poimenovali Lesena plastika od depoja do razstave in so v njej  predstavljeni leseni kipci, ki so jih konservirali in restavrirali študentje Oddelka za restavratorstvo Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, pod mentorstvom izr. prof. Miladi Makuc Semion. Konservatorsko-restavratorski posegi na polihromiranem lesu zahtevajo posebno previdnost in znanja, ker se na lesenem nosilcu srečamo z raznoliko paleto materialov nanesenih na  površino.

Pred pričetkom smo izdelali popis predvidenih posegov:
-utrjevanje
- sondiranje
- odstranjevanje površinskih nečistoč
- dopolnjevanje
- barvno podlaganje
- izdelava retuše
- površinska zaščita
- izdelava dokumentacije in poročila.

Pripravil: Aleš Vene.
 
 
 
 
 
 
 
 
 

80 let poplave v Podbočju, 1. 8. 2017

Voda prinese križ in odkrije Levakovo jamo


1. avgusta 1937 zvečer je Podbočje, tedaj Sveti Križ, prizadela povodenj, ki se je tamkajšnji prebivalci ob poplavljanju Sušice spominjajo še danes. Sušica, sicer miren in majhen potok, s hudourniškimi pritoki z Gorjancev, lahko ob večjih nalivih postane močna in neustavljiva sila. Pred 80. leti je ob izjemno veliki količini padavin v Podbočju, Šutni in Dolu povzročila ogromno razdejanje. Izdatno deževje je sprožilo številne plazove, ki so odnašali vinograde in gozdove ter s tem materialom polnili naraslo strugo Sušice. Močan tok vode je poškodoval, podiral in prenašal hiše in gospodarska poslopja in iz njih odnašal les, drva, vozove, orodje in druge predmete. Veliko škode so naredili kostanjevi drogovi, ki so jih okoliški kmetje v Dolu zbirali za prodajo za elektrifikacijo na Krškem polju.
»Krževcem« in okoliškim prebivalcem je povodenj povzročila ogromno škode, ki je bila ocenjena na 2 milijona dinarjev. Podrta in poškodovana poslopja, ceste in mostovi, uničena oblačila in živila, utopljene živali, z naplavinami preplavljene kmetijske površine in posledično uničen pridelek, zaradi plazov uničeni vinogradi in gozdovi so povzročili veliko stisko ljudi. Kljub vsemu pa narasla voda ni vzela nobenega človeškega življenja.
Voda kot osnovni element življenja ima neustavljivo moč in lahko daje in jemlje. Pred 80 leti je v Podbočju voda odnašala, uničevala in jemala ter tudi prinašala, razkrivala in dajala. Černeličevim je naplavila križ, ki so ga v spomin na poplavo postavili na dvorišču. Deroča voda je v Dolu razkrila Levakovo jamo, ki je skrivala sledi človeške naselitve. Jamo sta takoj po povodnji pregledala prof. Srečko Brodar in starinokop Oto Auman. Slednji jo je istega leta tudi prekopal. Leta 1975 je strokovna arheološka izkopavanja v jami izvedel Posavski muzej Brežice pod vodstvom tedanjega kustosa Mitje Guština. Odkriti sta bili prazgodovinska in antična plast z naselbinskimi in grobiščnimi najdbami. Iz najdenega gradiva sklepamo, da je jama bila občasno pribežališče in ni bila stalno naseljena.

Pripravili: Andreja Matijevc, Jana Puhar
 
 
 
 
 
 
 



DOBE PRI KOSTANJEVICI – GROBIŠČE IZ POZNE BRONASTE DOBE, 21. 9. - 3. 11. 2017

Spomladi leta 1953 so delavci gozdne uprave na posestvu Karla Kuntariča v bližini vasi Dobe pri Kostanjevici na prostoru približno 20 m2 otrebili gozd, da pripravijo teren za drevesnico. Pri kopanju so naleteli na devet prazgodovinskih žganih grobov. Vseh devet grobov je bilo uničenih, najdbe pa izgubljene. Deseti grob je izkopal profesor Miroslav Kugler iz Brežic. Po ohranjenih informacijah so bili grobovi postavljeni v dve vrsti v smeri sever–jug. Razdalja med grobovi je bila 7–8 m, razdalje med posameznimi grobi grobovi pa okrog 4 m. Večina grobov je bila pokritih s kamnitimi ploščami, v vseh so bile velike žare, v njih pa večkrat manjše posode, zoglenele kosti in pepel. Žare so se nahajale razmeroma plitvo pod površino, vendar je zaradi velikosti žar dno grobov doseglo globino 80–100 cm. S celotnega grobišča se je ohranil le inventar groba 10, in sicer odlomki velike lončene žare in skodele, ki je bila v njej. Žara je bila kasneje restavrirana. Na podlagi oblike žare in načina pokopa lahko grobišče umestimo v čas pozne bronaste dobe, v čas 1000–900 pr. n. št.

Pripravila: Jana Puhar
 
 
 
 
 
 
 
 
 

Skulptura je glasba, ki jo poslušamo z očmi - 80. jubilej Janeza Zorka, 17. 12. 2017-16. 1. 2018

Janez Zorko, rojen v Podgorju pri Sevnici (Podgorje ob Sevnični, 16. 12. 1937), je od svojega sedemindvajsetega leta živel v Franciji, najprej v Parizu, kamor ga je gnal njegov nemiren duh in želja po ustvarjanju. Popolnoma odločen o svoji poklicni poti, se je leta 1964 naselil na Montparnassu, kjer je obiskoval tečaje in se izpopolnjeval v risbi, ki je že napovedovala njegovo mogočno kiparsko oblikovanje. Leto kasneje je navdušen prestopil v kiparski oddelek prof. Francoisa Villona in leta 1968 zaključil študij z diplomo ter prejel zlato medaljo Evropske akademije za umetnost. Po letih ustvarjanja in oblikovnja v lesu in kamnu se je v ozračju živahnega francoskega umetniškega udejstvovanja mnogokrat predstavljal v družbi kolegov umetnikov in bil prejemnik mnogih nagrad in priznanj, med drugim je leta 1974 prejel Grand Prix, Salon “South 92”.

Nenehno težaško delo ustvarjalca, ki je duhovne, intuitivno vodene vsebine izražal v tridimenzionalni telesnosti volumnov v inventivnih prostorsko kompozicijskih rešitvah, ga je urilo do te mere, da je bil leta 1974 povabljen kot gostujoči predavatelj kiparske tehnologije na U. E. R. za likovno umetnost in umetnostne vede, na pariško univerzo Sorbonne. To je bil čas, ko si je z Nicole Francoise Rongeard ustvaril družino in se istega leta udeležil Forma vive v Kostanjevici na Krki. Kot eden najprepoznavnejših pariških kiparjev je svojo profesorsko kariero zaključil leta 1986.

Zorku najbližji mislec, na katerega se je skliceval, ko je opredeljeval svoja umetnostna hotenja, je bil Henri Bergson. Bergson je s svojo »živo filozofijo« naglašal intuicijo pred intelektom, ker prva ločuje človeka, ki zgolj fabricira, od tistega, ki ustvarja. In Zorkova abstrakcija skulpture ni le izraz njegovega najglobljega premišljevanja, gole, čiste misli, temveč notranjega čuta, intuicije navdiha.

Zadnja desetletja kipar Janez Zorko preživlja v Šampanji, v Fresnayu, proč od vrveža Pariza, kjer v samoti svojega ateljeja, obdan s prijatelji, še vedno ustvarja in hodi svojo pot ter ostaja zvest sam sebi in svojemu kiparstvu.

Zorkovo umetniško delo je bilo predmet mnogih obravnav, predvsem francoskih piscev, Sergea Rapaporta, Patricka Gillesa Persina, Monique Cazeaux, ki so vsak na svoj način predstavili segmente bogatega opusa nedvomno nadvse zanimivega človeka in izjemnega umetnika.

Priložnostna obeležitev v Posavskem muzeju Brežice ob kiparjevem 80. jubileju z deli iz zbirke IEDC-Poslovne šole Bled opozarja na izjemno življenjsko zgodbo in veličino kiparja Janeza Zorka, ki so ga zaznamovali težki začetki, vendar ga je neizmerna volja in strast po znanju in ustvarjanju gnala, da se je, proč od domovine, izpovedal v vsej svoji veličini, zavezan evropski kiparski tradiciji organske telesnosti volumnov.
 
 
 
 


Pripravila: Oži Lorber.
 
Pošlji e-razglednico
Iz muzejske trgovine
Podloga za miško - Viteška dvorana
5,00 EUR
Imetniki Spar plus kartice
Ugodnosti za imetnike Spar plus kartice
 

 
© 2019, posavski-muzej.si | O piškotkih