Toporišičeve izjave in izjave o Toporišiču

Toporišičeve izjave:

»Vsak knjižni jezik je poseben, težko se ga je naučiti že zaradi samega naglasa. Ljudje se lažje naučijo po rabi starejšega jezika. Je pa slovenščina lep jezik, najlepši." To je rekel že jezikoslovec Stanislav Škrabec.

»Mislim, da bi se morali Slovenci v celoti bolj zavedati, da je knjižni jezik dragocenost, da nam omogoča neovirano in glede na druge jezike nemanjvredno izražanje svojih misli in čustev, zato se moramo potruditi, investirati v jezikovno kulturo in biti zavedni člani slovenske knjižne jezikovne skupnosti.«

»Slovenci imamo do jezika deloma nemaren odnos. To lahko vidimo tudi v državnem zboru, kjer vsakdo govori drugače. Ljudje nočejo svoje govorice zlikati, da bi govorili knjižni jezik, temveč kar naprej delajo napake,« je z žalostnim podtonom povedal akademik, »za slovenski jezik bi moral skrbeti vsak, ki ima v družbi pomemben položaj. Vsaj ti Slovenci bi se morali naučiti prave značilnost svojega jezika. Vzor so mi bili Zagrebčani (dobro desetletje je služboval na Hrvaškem), ki so zelo gledali na to, da je bil na javnem glasilu človek, ki je imel pravi naglas. Tega jaz nisem nikoli dosegel. Na jezikoslovcih pa je, da razložijo in med ljudmi uveljavijo, kaj je res in kaj je vrednota jezika.«

Če bodo Slovenci uporabljali svoj jezik v vseh vlogah, ki jih uporabljajo, se za prihodnost jezika in naroda verjetno ni bati. A Toporišič opozarja: »Kakor hitro Slovenec začne govoriti angleško ali francosko, kot se, recimo, dogaja v znanosti, izgubi silo, ki je privlačila večino ljudi, da so se v 19. stoletju sredi tako rekoč nemške države uprli in povzdignili svoje slovenstvo.«

Stric Pepi, kot so ga izključno naslavljali sorodniki na Mostecu – nekaterim med njimi je tudi denarno pomagal pri študiju –, je svoje lokalno narečje ohranil. Bil mu je zvest, spoštoval ga je. In ravno ti vrednoti je v svojih poznih letih polagal na dušo vseh Slovencev: »Slovenščino je potrebno spoštovati tako, kot svoj jezik spoštujejo pripadniki velikih narodov.«

»Vsak se mora torej na svojem področju truditi, da bomo razvili strokovno besedje, ki ga določena problematika potrebuje in uporablja, da lahko kulturno in civilizacijsko napredujemo.«

»Torej varovati je treba to, kar si je slovenski jezik pridobil, in najti modus vivendi, najboljše, kar je možno.«

»Za velik del jezikovne kulture skrbijo lektorji, še bolje pa je, da vsakdo, ki besedila ustvarja, sam bogati tudi svoje jezikovno znanje. In sicer v obeh oblikah, tako v govorni kot v pisni.«

»Če se skala zvali na pot, po kateri moramo iti, jo je pač treba odvaliti, kakor tudi bi osebna korist velevala drugače.«

»Tudi ko bi vse mogel začeti znova, bi se vse odvijalo, kakor se je že.«
 
Izjave o Toporišiču:

»Akademik Jože Toporišič, jezikoslovec prodornega uma in ostre besede, ki mu je v veliki meri uspelo premakniti slovensko jezikoslovno misel 20. stoletja v moderne okvire evropskega jezikoslovja, je za vedno odšel. S svojimi deli, ki so velikokrat polemično posegala tudi v družbeni položaj slovenščine, je pomembno zaznamoval slovenski znanstveni in širši kulturni prostor druge polovice 20. stoletja.

Obseg njegove bibliografije je za eno samo življenje tako rekoč nepredstavljiv, saj zajema več kot 1.200 enot, med katerimi je vsaj 70 avtorskih in uredniških monografskih del. Vprašanja sodobne slovenščine, zlasti aktualnega knjižnega jezika, so prek njegovega znanstvenega dela postajala nepogrešljiv segment kulturne identitete slovenstva.«

(prof. dr. Ada Vidovič Muha, Filozofska fakulteta Ljubljana)

»Jože Toporišič je izjemno zaznamoval slovenski jeziko(slo)vni prostor in čas. Bil je odločen, neomajen in neomahljiv garač, ki se je s strastjo in ljubeznijo zavezal slovenskemu jeziku in jezikoslovju. Njegov opus je ogromen; njegov posredni in neposredni vpliv na slovenščino, njeno raziskovanje ter učenje je nedvomno zelo izrazit.

Ob vsem spoštovanju pa ne moremo spregledati dejstva, da tako veliko pojavo ponavadi spremlja tudi senca ustrezne velikosti. Jože Toporišič je tako (skupaj z nekaterimi kolegi, na primer s kolegico Bredo Pogorelec, ki je bila sicer v marsičem njegov antipod) v slovenistiki utiral prostor sodobnemu strukturalističnemu jezikoslovju, upravičeval in dokazoval smiselnost znanstvenega raziskovanja sodobnega jezika, vsaj v svojem zgodnjem delovanju prisegal na objektivizirano, empirično in teoretično podprto jezikoslovno raziskovanje slovenščine in z njim tudi prišel do vrste novih spoznanj o njej.

Hkrati pa je profesor vse bolj verjel v neizpodbitno in dokončno veljavnost svojih znanstvenih spoznanj – tudi tam, kjer so bila njegova spoznanja pač ena od možnih interpretacij ali pogledov, ne pa končna ter neizpodbitna resnica. Profesor je – vsaj javno – zelo nerad dvomil o svojem prav in zelo rad o drugih prav; zelo ostro, hitro in neusmiljeno je sodil. Zato se ob prvih odzivih na njegovo smrt ob občudovanju neredko omenja tudi strah ...
Naj profesor počiva v miru; ne njegovo delo, ne slovenistika, ne slovenščina ga v prihodnosti ne bodo imeli, in najbrž je tako tudi edino prav.«

(red. prod. dr. Marko Stabej, Filozofska fakulteta Ljubljana)

»Profesor Toporišič je bil bela vrana med slovenskimi jezikoslovci, prodoren, delaven, razgledan in izmed vseh najbolj ploden. Sam je napisal kar 21 knjig in sodeloval še pri nadaljnjih 326, njegove celotne bibliografije pa doslej ni sestavil še nihče.

Vsi ga poznamo kot avtorja doslej najpopolnejše slovenske slovnice in predsednika pravopisne komisije, ki nam je dala zdaj veljavni pravopis. A to sta samo dva vrhova obširnega področja njegovega dela, ki se zrcali v stotinah razprav, člankov, pedagoški in uredniški dejavnosti, tudi prevodu prve slovenske slovnice in nikdar preštetih javnih nastopih.

V slovenističnem jezikoslovju je utemeljil in udejanjil strukturalizem, vodilno jezikoslovno smer 20. stoletja, ki je novejše usmeritve doslej še niso zasenčile. Ob tem pa mu niso bile tuje niti diahrone metode, kot je na primer primerjalno jezikoslovje. Toporišič v Sloveniji ni zgolj ime, je pojem, v ljudskih ustih predvsem pojem pravilne slovenščine.

Marsikdo tako reče po Toporišiču in s tem misli pravilno, to je knjižno, zborno slovensko. V zelo veliki meri je prav njegova zasluga, da je slovenistika danes razvita stroka, in gotovo ni tvegana niti trditev, da bi bila slovenščina brez njegovega neutrudnega in nenehnega prizadevanja danes v mnogo slabšem položaju.«

(prof. dr. Marko Snoj, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU)

»Prispevek akademika profesorja doktorja Jožeta Toporišiča je v zgodovini slovenskega – mislim, da ne samo slovenističnega – jezikoslovja vsekakor prelomen.

S svojo nepopustljivo, včasih celo robato prepričanostjo v svoj prav oziroma v prav tistega, kar in kakor je s študijem in raziskavami spoznal, je lahko uveljavil tedaj pri nas začenjajoči se pogled na jezik kot sistemsko strukturirano celoto enot, katerih medsebojno delovanje je mogoče razumeti v sočasnosti oziroma hkratnosti (sinhroniji) – čeprav sam pravzaprav nikoli ni popolnoma zapustil tudi zgodovinskorazvojnega pogleda. Njegove zgodnje razprave, zlasti fonološke, so še danes lahko vir navdiha za razmišljanje o jeziku.«

(red. prof. dr. Erika Kržišnik, Filozofska fakulteta Ljubljana)

(Izjave zbrane iz različnih tiskanih in virtualnih medijev.)