Zlat nakit iz Sajevc, 11. 2.–31. 3. 2016
Na terasi levega brega reke Krke, 2 km severovzhodno od Kostanjevice
(1).jpg)
na Krki, je bilo leta 1878, ob zaselku Sajevce, odkrito starejšeželeznodobno gomilno grobišče. Raziskave na grobišču so potekale v letih 1879, 1902 in leta 1982 ob zaščitnih izkopavanjih ekipe Posavskega muzeja Brežice, pod vodstvom tedanjega kustosa arheologa, Mitje Guština. Grobišče je z najdbami in načinom pokopa datirano v 7. stoletje pr. n. št. Osrednji grob gomile 10 je pripadal mlajši ženski, ki je imela, sodeč po grobnih pridatkih, izjemen materialni in duhovni položaj v družbi. Med grobnimi pridatki izstopa naglavni nakit, izdelan iz izjemno tanke zlate pločevine (0,02 mm–0,2 mm), okrašene z iztolčenim okrasom. Sestavljajo ga trokraka lamela, trakovi, obesek in valjasta predmeta s stožčastim zaključkom, ki bi jih lahko interpretirali kot lasne objemke. Nakit je bil več kot 15-krat na drobno prepognjen in zmečkan v dva, komaj centimeter velika skupka. Uničenje nakita je bilo morda del pogrebnega rituala, lahko pa je bil uničen že pred smrtjo lastnice in so ga hranili predvsem zaradi vrednosti žlahtne kovine.
Nakit je bil restavriran v restavratorsko-konservatorski delavnici RGZM Mainz. Hrani ga Posavski muzej Brežice.
Kustosinja: Jana Puhar.
Libna – vrnjena arheološka dediščina, 7. 4.–18. 5. 2016
Hrib Libna, na katerem leži istoimensko naselje, se dviga
na levem bregu Save nad današnjim Krškim. Na skrajnem severozahodnem robu Krškega polja s svojo strateško lego nadzoruje vhod v savsko dolino. Zato ne preseneča, da je na njem ob koncu bronaste dobe bilo zgrajeno naselje, ki je s krajšo prekinitvijo v mlajši železni dobi bilo obljudeno vse do prihoda Rimljanov in vsaj občasno še dalje v rimski dobi. Naselje in grobišče na Libni je leta 1885 odkril Jernej Pečnik. Še istega leta so stekle prve raziskave, ki so bile usmerjene v gomilna grobišča. Različni izkopavalci so do druge svetovne vojne odkrili številne najdbe, ki Libno uvrščajo med najpomembnejša znana prazgodovinska najdišča v jugovzhodnoalpskem prostoru.
Gradivo, ki je bilo predstavljeno v Posavski muzejski vitrini je bilo izkopano leta 1942 pod vodstvom Walterja Schmida, deželnega arheologa iz Univerzalnega muzeja Joanneum v Gradcu. V času nacistične okupacije med leti 1941 in 1945 je namreč civilna nemška uprava upravljala slovensko Štajersko kot del takratne Spodnje Štajerske in splošno dovoljenje za izkopavanja je bilo razširjeno tudi na to območje.
Z izkopavanji pridobljeno gradivo je takrat prevzel in hranil Univerzalni muzej Joanneum v Gradcu. Leta 2014 je v okviru projekta InterArch-Steiermark del gradiva bil vrnjen Sloveniji kot pravni naslednici. Gradivo z Libne je bilo prvič predstavljeno na razstavi V novi luči /Ans Licht gebracht skupaj z gradivom z najdišč Rifnik, Formin, Vače, Trojane, Spodnja Hajdina, Velenje, Slovenj Gradec in Ptuj. Po zaključeni razstavi so predmeti bili dodeljeni pristojnim muzejem v Sloveniji. Gradivo z Libne je tako zdaj del prazgodovinske arheološke zbirke Posavskega muzeja Brežice.
Kustosinja: Jana Puhar.
Kopitarna Sevnica – 130-letna tradicija, 19. 5. – 28. 6. 2016
Začetki Kopitarne v Sevnici segajo v leto 1886. Tega leta
(1).jpg)
je nemška družina Winkle iz Altenstadta v Sevnici odprla tovarno za proizvodnjo lesenih kopit za čevlje. K tej odločitvi so veliko prispevali z gozdovi bogato področje, ugodne prometne povezave in poceni delovna sila. Začetek je bil zelo skromen. Star sevniški mlin so preuredili v tovarniško poslopje, postavili stroje in druge naprave ter že 11. oktobra 1886 izdelali prvi par kopit. Tovarna, ki se je izredno hitro razvijala, je v kratkem času postala vodilna v proizvodnji kopit za čevlje v Avstro-Ogrski. Do prve svetovne vojne je bilo v njej zaposlenih že okoli 300 ljudi.
Vojne vihre in svetovna gospodarska kriza med obema vojnama so vplivale tudi na razvoj tovarne, a ga niso prekinile. Leta 1944 je družina Winkle zapustila tovarno. Takoj po osvoboditvi, 11. junija 1945, je stekla proizvodnja. Delavci so kljub težkim delovnim pogojem, pomanjkanju materiala in zastareli strojni opremi marsikatero delo opravili prostovoljno. Tovarna je postala državna last in dobila ime Kopitarna Sevnica.
Skozi vsa leta delovanja so obnavljali in gradili nove tovarniške prostore, posodabljali proizvodnjo z najsodobnejšimi stroji, posodabljali program čevljarskih kopit z novimi tehnologijami in širili ponudbo svojih izdelkov. Leta 2008 je podjetje zašlo v krizo, vendar so ga še pravočasno prestrukturirali in proizvodnjo svoje obutve preselili v Srbijo. Kopitarna je danes uspešno podjetje, ki zaposluje 200 ljudi. Proizvaja lesena in plastična kopita, lesene napenjače za čevlje, podplate iz lesa za cokle in obutev iz naravnih materialov. Skoraj dve tretjini svojih kakovostnih izdelkov izvaža v tujino, modno obutev pa večinoma proda v 40. lastnih prodajalnah.
Kustosinja: Vlasta Dejak.
Dediščina lončarjev Posavja in ustvarjalnost Dani Žbontar, 30. 6.–20. 8. 2016
Lončarstvo se je kot ena najstarejših obrti na Slovenskem
(1).jpg)
razvijalo v več lončarskih središčih, med katerimi sta prepoznavna in pomembna tudi Šentjernejsko in Krško polje. Tradicija lončarske obrti v teh krajih je povezana z nahajališči gline in ima svoje začetke v prazgodovini. Prvi lončeni izdelki iz Posavja so datirani v mlajšo kameno dobo, v prvo polovico petega tisočletja pr. n. št. in so bili oblikovani prostoročno, v tehniki ščipanja ali svitkanja. Žgani so bili prvotno na odprtih ognjiščih in za žganje prirejenih jamah, iz katerih so se postopno razvile peči z ločenima kuriščem in prostorom za keramiko. V starejši železni dobi se uveljavi izdelava posod na vretenu na ročni pogon. Lončarsko vreteno na nožni pogon pa v naše kraje prinesejo Kelti v mlajši železni dobi. V rimski dobi na obrobju antičnega Neviodunuma obratujejo številne lončarske in opekarske delavnice, ki s svojimi izdelki trgujejo vzdolž Save vse do njenega sotočja z Donavo. Čeprav danes lončarska obrt usiha zaradi industrijskih oblik posod in novih materialov, v Posavju še delujejo lončarji, ki se ukvarjajo z izdelavo tradicionalnih oblik posode, kot tudi keramičarji, ki se z umetnostjo oblikovanja ukvarjajo na samosvoj način. Med slednjimi je tudi brežiška rojakinja Dani Žbontar, arhitektka in mednarodno prepoznavna oblikovalka keramike, ki je v svojih začetkih navdih za svoja dela z značilnimi oblikami posod in loncev črpala iz bogate dediščine neolitskega lončarstva in njegove ornamentike. Kot je sama zapisala, je njena prva predstava ob misli na keramiko arhetipska posoda z izbočenim trebušastim delom in zoženim vratom, takšna, ki velja za prvo delo človeških rok, zdaj shranjena v muzejih ali nekje globoko pod zemljo. Spet vzeta iz zemlje lahko ponovno sklene življenjski cikel, ki se krožno ponavlja, tako kot so krožno zasnovane posode in sklede, okrašene z linijami in valovnicami, ki se kot dediščina ponavljajo že iz neolitskega obdobja skozi vsa naslednja tisočletja. Tisočletja, ki prinesejo v tehnološkem postopku mnogo novega, kljub temu pa se nekateri tudi v sodobnosti vračajo k začetkom. Pri tem izpostavljamo prav Dani Žbontar, saj samosvojost njene keramike ne zaznamuje le ornamentika, temveč tudi postopek dela z glinenimi svaljki brez nožnega vretena, ki je eden najstarejših načinov izdelave lončenine.
Kustosinji: Oži Lorber, Jana Puhar.
Lončarstvo na Krškem polju, Sodarstvo v Posavju, 1. 10.–10. 11. 2016
1. oktobra 2016, na dan Sejma rokodelskih znanj in
.jpg)
osrednje prireditve Leto posavske nesnovne dediščine, je bila odprta Posavska muzejska vitrina z dvema rokodelskima vsebinama, Lončarstvo na Krškem polju in Sodarstvo v Posavju, avtorice dr. Ivanke Počkar. Sejem in razstavo je odprl prof. dr. Janez Bogataj, na grajskem dvorišču je v družbi rokodelcev igrala slavna kapelska godba – Pihalni orkester Kapele, ob tem pa je potekalo še predavanje Nadje Valentinčič Furlan Dokumentiranje in predstavljanje nesnovne kulturne dediščine s filmom.
.jpg)
.jpg)
Vitrina Sodarstvu v Posavju je prikazovala 22 sodarskih izdelkov in orodij ter video zapis o izdelavi 1500-litrskega soda, posnet pri sodarju Marjanu Imperlu v Podgorici (Sevnica). Slikovno in besedilno je bila predstavljena zgodovina sodarstva v Posavju, zlasti v občini Sevnica, kjer so leta 1956 ustanovili Sodarsko zadrugo Sevnica in kjer je sodarska obrt še živa. Sodarji v Posavju so do nedavnega znali izdelovati še čebre, kadi, škafe, sodčke in brente – lesene posode, ki so jih do danes skoraj povsem izpodrinile posode iz drugih gradiv. Veščine izdelave lesenih sodov ohranja žive že četrta generacija sodarjev Krajnc iz Sevnice in druga generacija sodarjev Imperl iz Podgorice.
Vitrina Lončarstvo na Krškem polju je predstavljala izdelke zamrle kot tudi še žive lončarske obrti na Krškem polju. Prikazovala je lončarsko vreteno in 18 starejših lončarskih izdelkov, 40 novih, po izročilu prednikov izdelanih políčkov – vinskih vrčkov z napisi, ter dva petelinčka – piščalki, kakršne so bile značilne kot prodajno blago na sejmih že v prvi pol. 20. stoletja. Stoletja močna obrt in veščine lončarjenja so se na Krškem polju prenašale iz roda v rod, pri Kržanovih že 116. leto. Spričo podedovanih, priučenih in pomlajenih lončarskih znanj se že četrta generacija zapored preživlja s trženjem izdelkov. Med pogostimi Kržanovimi izdelki so vinski vrči, pekači za potice in šarklje, lonci, sklede in kozice, posode za kis in vodo, pekači za perutnino in krvavice, cvetlični lonci, vaze in pečnice, med zahtevnejšimi pa vrči – čuki, goljufivčki, bilikumi, petelini, mačke, angeli in sv. Florijani – zaključni slemenski strešniki.
Kustosinja: Ivanka Počkar.
Most na sotočju Save in Krke – 110 let, 25. 8. – 16. 10. 2016
Most čez Savo in Krko so začeli graditi spomladi leta 1905.
(1).jpg)
Slovesno so ga odprli 25. avgusta 1906. Poimenovali so ga po cesarju Francu Jožefu. S svojimi 524 metri je bil takrat tretji najdaljši most v Avstro-Ogrski. Most je širok 5 metrov. Sestavljata ga dva železna mostova, most čez Savo, ki je oblikovan v dveh lokih, in most čez Krko, ki ima en lok, oba pa povezuje betonski most. Na dan otvoritve mostu je zadnjo vožnjo opravil tudi mestni brod, ki je dolga stoletja povezoval pokrajini Štajersko in Kranjsko.
Most je bil vse do leta 1937 v lasti takratne mestne občine Brežice, ki je imela pravico do pobiranja mostnine za prehod čez most. Od mestne občine ga je v upravljanje prevzela dravska banovina in nato država.
Most je več kot stoletje kljuboval času, vremenu in poplavam. Največja nevarnost mu je grozila med drugo svetovno vojno, ko je bil dvakrat miniran, vendar so pogumni domačini z rezanjem zažigalnih vrvic preprečili, da bi zletel v zrak. Večja popravila je doživel leta 1937, ko so vozišče tlakovali z lesenimi kockami, in nato leta 1970, ko je dobil asfaltno prevleko. Zaradi dotrajanosti so ga leta 1987 zaprli za promet. Med letoma 1990 in 1996 je bil temeljito obnovljen. Od prenove dalje je promet po mostu potekal samo v smeri ven iz mesta.
Stari železobetonski most je ena od treh znamenitosti starega mestnega jedra Brežic. Razglašen je za kulturni in tehniški spomenik Slovenije. Pomemben je tako za Brežičane kot okoliške prebivalce, saj po najkrajši poti v eni smeri povezuje Štajersko z Dolenjsko.
Kustosinja: Vlasta Dejak.
Posavje v letu 1991 - moja, tvoja, njena in njegova zgodba je naša zgodba, 25. 10. 2016–31. 12. 2016
25. junija 1991 je Skupščina Republike Slovenije sprejela
Deklaracijo o neodvisnosti in Temeljno ustavno listino o samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji. Naslednji večer je bila na Trgu republike slovesno razglašena samostojnost z dvigom nove slovenske zastave. Toda že naslednji dan je morala mlada država dokazati svojo odločnost in se braniti pred Jugoslovansko ljudsko armado. Vojna se je končala po 10 dneh, Republika Slovenija pa je z umikom jugoslovanske vojske na svojem ozemlju prevzela vso oblast in suverenost potrdila z odhodom zadnjega jugoslovanskega vojaka 25. oktobra 1991.
Leto 1991 je bilo prelomno za mnoge prebivalce Posavja. Izhod iz Jugoslavije in rojstvo nove države ter spremembe, ki jih je prinesla osamosvojitev, so imeli velik vpliv na življenje ljudi. Njihove zgodbe in spomini so dragocen del mozaika skupne zgodbe in izpostavljajo posamezne trenutke in dogajanja v letu 1991.
Tatjana Petrič iz Kostanjevice na Krki je nastanek Slovenije sprejela
z veseljem in ponosom, ki ju je kmalu zasenčila realnost gospodarskih posledic osamosvojitve, saj je ostala brez zaposlitve. Kostanjevica na Krki, 9. 10. 2016.
Vlado Podgoršek iz Brežic je kot novinar aktivno spremljal dogajanje v Posavju in med drugim prisostvoval odhodu zadnjih jugoslovanskih vojakov iz vojašnice Cerklje ob Krki. Brežice, 16. 10. 2016.
Jerca Šantej iz Sevnice je v letu 1991 zaključevala študij in kot mlada slikarka z odprtjem svoje prve razstave pričela ustvarjalno pot. Sevnica, 13. 10. 2017.
Družina Pirc iz Krškega je z nastankom Slovenije povezana na poseben način, saj je hčerka Alenka rojena ravno na dan razglasitve samostojnosti. Družina s ponosom praznuje Alenkin rojstni dan in dan državnosti. Krško, 13. 10. 2016.
Kustosinja: Andreja Matijevc.
