Franjo Stiplovšek je svoje življenje posvetil ustvarjanju in dediščini. Kot slikar in grafik se je zapisal med pionirje posavskega slikarstva in pomembne soustvarjalce slovenskega ekspresionizma in nove stvarnosti.
V Krškem in Brežicah se je uveljavil kot likovni pedagog in muzealec. Z Otom Aumanom sta utrla pot za odprtje Posavskega muzeja Brežice v gradu Brežice. Z življenjsko in muzejsko družico ter umetniško muzo, Ivo Stiplovšek, pa sta postavila temelje za uspešno delovanje muzeja.
Franjo Stiplovšek (12. maj 1898, Malinska–6. april 1963, Brežice)
1898 rojen v Malinski na otoku Krku slovenskemu očetu Simonu, carinskemu uradniku, in materi Emiliji, po rodu Bradetić, Istranki s Cresa
1904–1908 obiskoval osnovno šolo v Barkovljah (vas ob Trstu, Italija)
1909–1912 obiskoval nemško gimnazijo v Trstu
1912–1913 pripravnica za učiteljišče v Tolminu
1913–1917 obiskoval državno moško učiteljišče v Gorici in zasebno šolo slikarja Antona Gvajca (1865—1935)
1917 v Trstu opravil slovensko maturo in nastopil učiteljsko službo v Škednju, nadaljeval likovno izobraževanje v Trstu pri kiparju Ivanu Rendiću (1849—1932)
1918 pričel poučevati v Barkovljah
1919 dobil zaposlitev na nemški meščanski šoli v Velikovcu na Koroškem, (Avstrija)
1920 zaposlen v Mariboru na nemški meščanski šoli, s slikarjem Viktorjem Cotičem (1885—1955), soustanovitelj Kluba Grohar 1921–1922 vpisan na Umetno-obrtno šolo na Dunaju (Avstrija)
1923 sprejet v Društvo slovenskih upodabljajočih umetnikov
1923–1924 obiskoval Umetnostno akademijo v Zagrebu (Hrvaška), grafiko študiral pri prof. Tomislavu Krizmanu (1882—1955) ter profesorjih
1924 izdal prvo mapo lesorezov in postal član Kluba mladih; jeseni sprejel službo učitelja risanja in opisne geometrije na Meščanski šoli v Krškem; v šolskem letu 1924–1925 njegov učenec Zoran Didek (1910—1975) iz Ljubljane, po materi iz Podbočja
1926 izpopolnjevanje v grafiki v Benetkah (Italija)
20. septembra 1927 poroka z Ivo, roj. Lavrič, študentko zgodovine umetnosti
1927 izdal drugo mapo lesorezov Stari Maribor – Skriti kotički, v kateri sledi ekspresionizmu
1935–1937 zbolel in se zdravil v Abanu (Italija), kljub bolezni razstavljal
1938 študiral grafiko v Firencah (Italija)
1939 sprejet v Društvo slovenskih likovnih umetnikov v Ljubljani
30. septembra 1939 soustanovitelj Muzejskega društva za politična okraja Krško in Brežice v Krškem
1941–1945 prepoved poučevanja na meščanski šoli v Krškem; kot hrvaški državljan ni bil izgnan, živel na Velikem Kamnu, Dunaju, v Gradcu in na Zdolah, deloval kot aktivist in obveščevalec
1945–1953 poučeval na gimnaziji Brežice kot profesor risanja; imenovan za pooblaščenca Komisije za ugotovitev škode na kulturno-zgodovinskih predmetih Slovenije
1948 pridobil prostore v gradu Brežice za prestavitev muzeja iz Krškega v Brežice
1949 vabljen kot predavatelj za metodiko risanja na novo ustanovljeno Akademijo upodabljajočih umetnosti v Ljubljani, vendar vabilo zavrnil
1949 postal ravnatelj Posavskega muzeja Brežice, ki je odprl svoja vrata 26. 6. 1949 ob 11. uri, in ga vodil do upokojitve leta 1962; sooblikoval stalne muzejske razstave; zastavil temelje občasnim muzejskim in likovnim razstavam
6. aprila 1963 umrl v Brežicah, na brežiško pokopališče so ga odpeljali iz grajske kapele sv. Križa. Nagrobno doprsje je ustvaril prijatelj, kipar Vladimir Štoviček (1896—1989) iz Leskovca pri Krškem)
1979 v Posavskem muzeju Brežice odprta spominska stalna razstava
Dela iz zbirke Posavskega muzeja Brežice predstavljena na razstavah v Sloveniji in tujini
2018—2019 predstavljene nove pridobitve ter njegovo muzealsko delo na razstavi Muzealca Franjo in Iva Stiplovšek: proti sedmim desetletjem Posavskega muzeja Brežice, ki je v letih 2019 in 2020 gostovala v Mestnem muzeju Krško, t. i. Valvasorjevi hiši, kjer je bil prvi muzej za Posavje odprt 10. novembra 1940 (v dokumentih poimenovanja – Narodni muzej Krško, Mestni muzej v Krškem in Mestni muzej Krško)
2024, ob 75-letnici Posavskega muzeja Brežice, načrtovana prenova stalne razstave z dodanimi deli, pridobljeni in odkupljenimi med letoma 1993 in 2023 ter z vpogledom v njegovo pedagoško in muzealsko delo ter skupno delo z ženo Ivo
Iva Stiplovšek (8. april 1904–15. maj 2001)
8. aprila 1904 rojena v Cerknici v družini trgovca Ivana Lavriča
1910–1914 obiskovala osnovno šolo v Cerknici
1919 končala šolanje na meščanski šoli v Škofji Loki
1925 maturirala na gimnaziji v Ljubljani
do ukinitve smeri 1928 študirala občo in umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani
20. septembra 1927 omožila Franja Stiplovška, ga podpirala in sodelovala pri uresničitvi njegovih in njunih skupnih muzealskih zamislih
1930–1945 administratorka in knjigovodkinja v veletrgovini Ruperta Engelsbergerja v Krškem – tam z možem preživela pol skupnega življenja, drugo polovico v Brežicah
1940 pri postavitvi prvega lokalnega muzeja v Krškem vsestransko dejavna kot članica muzejskega društva in sodelavka pri zbiranju ter dokumentiranju gradiva
1945 z možem prišla v Brežice – Stiplovšek poučeval risanje na gimnaziji
1949 mestna občina Brežice namenila muzeju nekaj grajskih prostorov – sosnovalka muzejske zbirke, 26. junija 1949 odprte za javnost
doživela skoraj celo 20. stoletje, pol tega v muzeju v Brežicah
muzej – način življenja zakoncev Stiplovšek s trajnostnim vzgibom »kulturo ljudstvu«
Zgodnja dela
Slikar in grafik Franjo Stiplovšek (1898–1963) je svojo umetniško pot pričel v Trstu, kjer je pridobival prva znanja pri kiparju Ivanu Rendiću. Njegova zgodnja dela napovedujejo pot v ekspresionizem ter zanimanje za krajine in vedute, v ospredju pa so že barvni toni, ki opredeljujejo njegovo slikarstvo skozi vsa obdobja.
Raznoliki avtoportreti zbirke Posavskega muzeja Brežice pričajo o njegovem življenju v Krškem in Brežicah. Predstavlja se kot slikar, na medvojnih podobah zariše občutke časa, na vseh pa je njegov pogled jasen, a otožen.
Poseben del predstavljata dve risbi, portreta, časovno razmaknjena sedem let, a sorodna. Marko Šuštaršič (1927–1976), nečak Ive Stiplovšek, je opazoval enega izmed svojih vzornikov med počitkom. Izjemno rahločutno delo mladega umetnika, ki je eden najpomembnejših in inovativnih slikarjev 20. stoletja.
Tudi Franjo Stiplovšek je upodobil malega Marka, portret z igračami pa je eno izmed najbolj ekspresivnih Stiplovškovih del, ki je del zbirke Posavskega muzeja Brežice od leta 2023 in je v postopku konserviranja in restavriranja.
Stiplovškovi portreti prikazujejo njegov likovni razvoj in kažejo umetnikovo moč razumevanja človeških plasti. Zanimale so ga življenjske izkušnje in poti, ki se izkazujejo na obrazu, drži in še posebej v rokah, ki so še posebej povedne – ekspresivne. Ustvaril je nekaj najlepših portretov obdobja v slovenski umetnosti ekspresionizma in nove stvarnosti.
Prijateljstvo in skupna skrb za dediščino Posavja se odražata v portretih Ota Aumana (1897—1945?). Z atributi so prikazane njegove strasti, njegova predanost pa se odraža skozi izbrane velikosti – obsega portreta in ekspresivne roke. Iz neznanih razlogov se je njegovo življenje končalo v breznih povojnega časa, Stiplovšek pa je v svojih delih in muzealstvu ohranil spomin na sodelavca.
Stiplovšek je upodabljal arhitekturo in krajine. Poleg svojih krajev bivanja je izbiral motive tudi na svojih poteh, predvsem pa skozi motive izkazoval svoje likovno raziskovanje – od realizma do ekspresionizma, v grafikah, risbah in slikah različnih formatov.
Krško
Krško je bilo mesto zakoncev Stiplovšek med letoma 1925 in 1941 oziroma po poroki leta 1927. Tu sta si ustvarila prostor, v katerem je Franjo poučeval, ustvarjal in razvijal različne interese, Iva pa je imela pri vsem pomembno mesto, s svojo širšo družino in sposobnostmi pa soomogočala razvejano življenje ter mu bila v navdih in veliko oporo.
Po težkih vojnih časih je bil Franjo Stiplovšek poslan v Brežice, kjer je nadaljeval s pedagoškim delom. Po odredbi, da za muzej v Krškem ni več prostora, je uspel pridobiti prva dva prostora za muzej v gradu Brežice. Prizadeval si je za varovanje in ohranitev izjemne baročne poslikave Viteške dvorane, kar je dosegel s preselitvijo predmetov iz Krškega in ustanovitvijo Posavskega muzeja Brežice, ki je bil slovesno odprt v nedeljo, 26. junija 1949, ob 11. uri.
Grafična mapa Ulice iz leta 1924 je nastala v času aktivnega sooblikovanja umetnostnega utripa mesta in spada med ključna dela slovenskega ekspresionizma na področju grafike.
Skozi različne pripomočke, osebne predmete in pohištvo ter predmete – skrinje, ki so bili del prvega muzeja v Krškem, se razkrivajo delci njegovih raznolikih istovetnosti – bil je grafik, risar, slikar, ljubitelj in častilec dediščine ter skrbnik predmetov preteklosti, ki jih je s sodelavci izbral in zbral za prihodnost. Posebna, še vedno nerazkrita skrivnost je izvor in pomen zabojev, skrinj, ki so bili del prve stalne muzejske postavitve v Krškem, odprte 10. novembra 1940.
