Franjo Stiplovšek je svoje življenje posvetil ustvarjanju in dediščini. Kot slikar in grafik se je zapisal med pionirje posavskega slikarstva in pomembne soustvarjalce slovenskega ekspresionizma in nove stvarnosti.
V Krškem in Brežicah se je uveljavil kot likovni pedagog in muzealec. Z Otom Aumanom sta utrla pot za odprtje Posavskega muzeja Brežice v gradu Brežice. Z življenjsko in muzejsko družico ter umetniško muzo, Ivo Stiplovšek, pa sta postavila temelje za uspešno delovanje muzeja.
Slikar in grafik Franjo Stiplovšek (1898–1963) je svojo umetniško pot pričel v Trstu, kjer je pridobival prva znanja pri kiparju Ivanu Rendiću. Njegova zgodnja dela napovedujejo pot v ekspresionizem ter zanimanje za krajine in vedute, v ospredju pa so že barvni toni, ki opredeljujejo njegovo slikarstvo skozi vsa obdobja.
Raznoliki avtoportreti zbirke Posavskega muzeja Brežice pričajo o njegovem življenju v Krškem in Brežicah. Predstavlja se kot slikar, na medvojnih podobah zariše občutke časa, na vseh pa je njegov pogled jasen, a otožen.
Poseben del predstavljata dve risbi, portreta, časovno razmaknjena sedem let, a sorodna. Marko Šuštaršič (1927–1976), nečak Ive Stiplovšek, je opazoval enega izmed svojih vzornikov med počitkom. Izjemno rahločutno delo mladega umetnika, ki je eden najpomembnejših in inovativnih slikarjev 20. stoletja.
Tudi Franjo Stiplovšek je upodobil malega Marka, portret z igračami pa je eno izmed najbolj ekspresivnih Stiplovškovih del, ki je del zbirke Posavskega muzeja Brežice od leta 2023 in je v postopku konserviranja in restavriranja.
Stiplovškovi portreti prikazujejo njegov likovni razvoj in kažejo umetnikovo moč razumevanja človeških plasti. Zanimale so ga življenjske izkušnje in poti, ki se izkazujejo na obrazu, drži in še posebej v rokah, ki so še posebej povedne – ekspresivne. Ustvaril je nekaj najlepših portretov obdobja v slovenski umetnosti ekspresionizma in nove stvarnosti.
Prijateljstvo in skupna skrb za dediščino Posavja se odražata v portretih Ota Aumana (1897—1945?). Z atributi so prikazane njegove strasti, njegova predanost pa se odraža skozi izbrane velikosti – obsega portreta in ekspresivne roke. Iz neznanih razlogov se je njegovo življenje končalo v breznih povojnega časa, Stiplovšek pa je v svojih delih in muzealstvu ohranil spomin na sodelavca.
Izbrane sakralne podobe bi lahko uvrstili med portrete, saj ga zanima predvsem notranji izraz upodobljenca.
Stiplovšek je upodabljal arhitekturo in krajine. Poleg svojih krajev bivanja je izbiral motive tudi na svojih poteh, predvsem pa skozi motive izkazoval svoje likovno raziskovanje – od realizma do ekspresionizma, v grafikah, risbah in slikah različnih formatov.
Krško je bilo mesto zakoncev Stiplovšek med letoma 1925 in 1941 oziroma po poroki leta 1927. Tu sta si ustvarila prostor, v katerem je Franjo poučeval, ustvarjal in razvijal različne interese, Iva pa je imela pri vsem pomembno mesto, s svojo širšo družino in sposobnostmi pa soomogočala razvejano življenje ter mu bila v navdih in veliko oporo.
Po težkih vojnih časih je bil Franjo Stiplovšek poslan v Brežice, kjer je nadaljeval s pedagoškim delom. Po odredbi, da za muzej v Krškem ni več prostora, je uspel pridobiti prva dva prostora za muzej v gradu Brežice. Prizadeval si je za varovanje in ohranitev izjemne baročne poslikave Viteške dvorane, kar je dosegel s preselitvijo predmetov iz Krškega in ustanovitvijo Posavskega muzeja Brežice, ki je bil slovesno odprt v nedeljo, 26. junija 1949, ob 11. uri.
Poleg pogledov v različne dele vasi, so posebej dragocena dela o gradnji mostu v Boštanju.
Grafična mapa Ulice iz leta 1924 je nastala v času aktivnega sooblikovanja umetnostnega utripa mesta in spada med ključna dela slovenskega ekspresionizma na področju grafike.
Cerknica je rojstno mesto Ive Stiplovšek, rojene Lavrič, kjer je ob obiskih plodno ustvarjal, tudi po naročilih in željah članov Ivine družine.
Manjši del njegovega opusa predstavljajo žanrske podobe, kjer je izražena njegova skrb za dediščino ter njene različne pojavnosti. Šopki so redkost.
Raznovrstne ilustracije kažejo Stiplovškovo risarsko moč. Teme, ki jih je upodabljal, so raznovrstne, ilustracije pa nazorno podpirajo besedilo.
Skozi različne pripomočke, osebne predmete in pohištvo ter predmete – skrinje, ki so bili del prvega muzeja v Krškem, se razkrivajo delci njegovih raznolikih istovetnosti – bil je grafik, risar, slikar, ljubitelj in častilec dediščine ter skrbnik predmetov preteklosti, ki jih je s sodelavci izbral in zbral za prihodnost. Posebna, še vedno nerazkrita skrivnost je izvor in pomen zabojev, skrinj, ki so bili del prve stalne muzejske postavitve v Krškem, odprte 10. novembra 1940.
