Konec 19. stoletja je bilo v znamenju kolesa, ki je obnorel družbo in dobo meščanstva ter postal družbeni fenomen. V slovenskem prostoru so se prva kolesa - velocipedi, pojavili dve leti za tem, ko je francoski podjetnik Pierre Michaux v Parizu leta 1867 predstavil svoj tip kolesa. Do konca 90. let 19. stoletja so se vozili predvsem z visokimi kolesi (t. i. lomilci kosti), nato pa so se uveljavila nizka kolesa. Kolesarstvo je v 90. letih 19. stoletja doživelo razmah, »bicikel«, kot so ga poimenovali pogovorno, je bil najprej predvsem rekvizit za šport in prosti čas, postopno pa se je začel uveljavljati kot prevozno sredstvo, ki je navdušilo mlado in staro, ne glede na spol. Skokovito naraščanje števila kolesarjev je pripeljalo do nesreč, saj se je zgodilo, da je kakega pešca podrl kolesar. Zadeve so mestne oblasti poskušale urediti s kolesarskimi redi, ki so v obliki cestnoprometnih predpisov urejali tudi kolesarjenje. Med drugim so določala tudi obvezno opremo kolesa: zavorno pripravo, zvonilo ter tablico s številko, ki je morala biti nameščena na sprednjem delu kolesa in se ni smela posojati drugi osebi. Kolesa je bilo mogoče že na prelomu stoletja kupiti v večjih slovenskih mestih, v Brežicah pa je v 30-ih letih imel trgovino s kolesi, motorji in gramofoni, trgovec Viktor Petan, kjer je bilo mogoče kupiti kolo na mesečne obroke.
