Ljubezensko pismo: Tiho sta šla ob šumeči Savi z ljubeznijo v srcih

Nadvse drago zlato moje srce!, je brežiškemu dekletu naslovil ljubezensko pismo Božidar Račič (26. 12. 1887, Čatež ob Savi–27. 5. 1980, Ljubljana), sin nadučitelja, etnograf in učitelj, organizator in propagator domače obrti, med prvo svetovno vojno vojak v Srbiji, nato pa ravnatelj Državnega osrednjega zavoda za žensko domačo obrt v Ljubljani. Njegova simpatija je bila Alojzija Mastnak (20. 4. 1889, Brežice–13. 5. 1959, Brežice), lončarjeva hči, šivilja spodnjega perila, doma iz obrtniške brežiške Gase, dekle, ki jo Božo v pismih naziva Lojzika.

Ljubezensko pismo (Libsbrif) izpred začetka 1. svet. vojne se zaključuje z besedami: Na zdar! Vojska bo! Z brati se bomo bíli! U boj, u boj! Živela Slovenija! Ne udajmo se!

Spoznala sta se ob otvoritvi Narodnega doma v Brežicah, 14. avgusta 1904. Ona je za sokolsko društvo med gosti veselice prodajala kupone in cvetlične šopke, on je bil z očetom gost prireditve. Po reku »dolge zaroke, gvišna smrt« se je po devetih letih njuna ljubezen razpletla v trajno prijateljstvo, ne pa tudi v zakonsko zvezo. Oba sta umrla v mesecu ljubezni – maju. Pri Lojzkinih potomcih so se ohranile Božove fotografije, razglednice, verzi in pričujoče pismo.  

Fotografija:
Ljubezensko pismo, pred 1914, s črnim črnilom na gosto napisano na štirih straneh dvojne pole papirja za uradne akte. Vel.: 34 x 42 cm, inv. štev. E6312.
Pripravila: dr. Ivanka Počkar, 15. 5. 2017.
 
NAZAJ