Do leta 1863, ko se je na železnico že preusmerila večina tovornega prometa, je v Krškem deloval brodarski urad, ki je oskrboval brodarsko policijo, pobiral vodno mitnino in davek od plovnih ter drugih, s plovbo povezanih davščin. Nekoliko se je pomen Krškega v zvezi z rečno plovbo povrnil 24 let kasneje. Tedaj je cesarsko-kraljeva deželna vlada na Kranjskem razglasila, »kako s čolni in (s)plavi voziti po Savi med Beričevim na Kranjskem in štajersko-hrvaško mejo«. Na desnem rečnem bregu so za pristajalna mesta določili Litijo, Radeče, Kompolje, Boštanj, Krško, Brežice, Čatež in Jesenice na Dolenjskem, na levem pa Sevnico, Blanco in Rajhenburg. V vseh so pobirali pristajalne pristojbine, vodno mitnino pa samo v obnovljenem brodarskem uradu v Krškem (vse do zadnjega decembra 1902, ko so ga ukinili). Za plovni red sta skrbela splavarski nadzornik in pristaniški čuvaj, ki sta pregled opravljala s čolnom. Do 15 m široki, med seboj povezani splavi, so smeli meriti v dolžino do 70 m. Plovba po Savi se je lahko začela uro pred sončnim vzhodom in so jo morali zaključiti uro po sončnem zahodu.
