Prostovoljno gasilsko društvo Brežice je bilo ustanovljeno na pobudo brežiške mestne občine avgusta 1882 pod imenom prostovoljna požarna bramba (Freiwillige Feuerwehr). Člani društva so bili mestni obrtniki, ki so bili večinoma nemškega rodu, Brežičani, ki so se zavzemali za germanizacijo, nekaj pa je bilo tudi zavednih Slovencev. Mestna občina je za društvo zgradila gasilsko orodjarno z lesenim sušilnim stropom. Gasilce je oskrbela s štirikolesno vprežno ročno brizgalno in nekaj doma izdelanimi požarnimi lestvami. Ob razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 so brežiški Nemci gasilski arhiv uničili, na gasilskem domu pa je prvič zaplapolala slovenska zastava in prvič se je slišalo poveljevanje v slovenskem jeziku. Prvi slovenski načelnik gasilskega društva je postal Ignac Poljanšek. Pod njegovim vodstvom je društvo nabavilo dvokolesno motorno brizgalno znamke Mercedes-Benz, jo slovesno blagoslovilo in predalo svojemu namenu. Ognjeni krst je istega leta doživela v Rigoncah pri Dobovi, kjer je ogenj, ki ga je zanetila železniška lokomotiva, uničil skoraj trideset kmetij, saj so bila poslopja po večini krita še s slamo. Leta 1930 je društvo kupilo rabljen osebni avto Fiat od tovarne kopit Winkle v Sevnici in ga nato predelalo za gasilske namene, leta 1932 po velikem požaru v brežiški bolnišnici pa so nabavili še 16 m dolgo lestev Magirus, precej cevi in razno drugo gasilsko opremo ter bili tako najbolje opremljeno gasilsko društvo v Posavju vse do druge svetovne vojne.
V Brežicah je bila že pred ustanovitvijo gasilskega društva požarna straža šestih mož, ki jo je prav tako ustanovila mestna občina. Opremila jo je z gasilskim orodjem, dvokolesno ročno brizgalno, cevmi, požarnimi kavlji in gasilskim rogom za javljanje požarov. Požarna straža je opravljala svojo gasilsko službo vse do ustanovitve prostovoljne požarne brambe. Stražniki so vsako noč obhodili mesto in glasno opozarjali gospodinje, naj pazijo na ogenj.
