Na današnji dan, 20. oktobra 1941, pred 75 leti je nemška okupacijska oblast izdala Razglas o državnopolitičnih ukrepih v obmejnem ozemlju. Z njim je naznanila izgon prebivalstva iz obsavsko-obsoteljskega pasu v Nemčijo. Z izgonom so začeli 23. oktobra 1941 v vaseh občine Dobova. Izgnanci so morali v nekaj urah zapustiti svoje domove. S sabo so smeli vzeti samo osebno prtljago, nato pa so jih s tovornjaki odpeljali v zbirno taborišče za izgon Slovencev na gradu Rajhenburg. Po prihodu v taborišče so Nemci izgnance in njihovo imetje popisali. Vsak izgnanec je dobil identifikacijsko ploščico s številko in osebni dokument. Po nekajdnevnem čakanju v trapistovskih hlevih in lesenih barakah so jih z vlaki odpeljali v taborišča v različne nemške pokrajine, največ v Spodnjo Šlezijo in na Saško. Namestili so jih v več kot 300 delovnih taborišč, ki so bila v zapuščenih samostanih, graščinah in tovarniških barakah. V Nemčiji so izgnance izrabljali kot poceni delovno silo. Večino so zaposlili v bližini taborišč kot poljedelske delavce in delavce v tovarnah in rudnikih. Otroke so takoj poslali v vrtce, šoloobvezne otroke pa so začeli izobraževati po nemško. Od 23. oktobra 1941 do konca julija 1942, ko je bilo taborišče ukinjeno, je bilo v Nemčijo izgnanih okoli 37.000 Slovencev. Približno 17.000 Slovencev pa je pred nasilnim izgonom pobegnilo čez mejo v italijansko okupacijsko cono in kraje, ki niso bili predvideni za izgon. Po končani vojni so se izgnanci vrnili v svoje izropane in opustošene domove. Žal pa mnogi, zlasti starejši, vrnitve niso dočakali.
