»Zlato« s severa, 6. in zadnji del ribica iz Ribnice, 1. In 2. stoletje

Zgodbo o jantarju zaključujemo z zadnjim predmetom, upodobitvijo le delno ohranjene ribice, ki je bila odkrita v grobu 39 v Ribnici pri Jesenicah na Dolenjskem. Ker predmet ni popolnoma ohranjen, ne vemo, kakšna je bila njegova vloga. Morda je služil kot obesek oziroma amulet. V Posavskem muzeju jo hranimo pod inventarno številko RML-7.

Vsi jantarni predmeti iz Ribnice pri Jesenicah, ki smo jih predstavili skozi zgodbe »Zlato« s severa bodo prihodnje leto postali del še ene zgodbe. Ob 750-letnici Vilne, prestolnice Litve bodo v Narodnem muzeju Litve pripravili veliko razstavo o antičnem jantarju, v katero bodo vključeni tudi predstavljeni predmeti iz Ribnice.
Pripoved o jantarju bomo zaključili z zgodbo o Faetonu, sinu grškega sončnega boga Helija. Helij je preko neba vsak dan popeljal svoj sončni voz. Faeton je prosil očeta, naj mu enkrat dovoli samostojno peljati sončno vprego, nad čemer oče ni bil preveč navdušen. Kljub pomislekom in opozorilom, je ob sinovem vztrajnem prigovarjanju nazadnje privolil. Neizkušenemu vozniku so vpreženi krilati konji kmalu ušli izpod nadzora, tako da se je voz nevarno približal Zemlji. Da bi rešil Zemljo pred vročino in opustošenjem, je Zevs s svojo strelo zadel mladeniča, ki je nato strmoglavil v mitsko reko Eridan. Pokopale so ga nimfe, na njegovem grobu pa so žalovale mati in sestre Heliade. Po mesecih objokovanja so se Heliade spremenile v topole, iz katerih so tekle solze in se v vodi spreminjale v jantar. Antični avtorji so mitsko reko Eridan povezovali z reko Pad. Prav s tega območja pa poznamo številne jantarne delavnice, kjer so uvoženi baltski jantar oblikovali v vrhunske izdelke, s katerimi so trgovali po vsem Sredozemlju.

Pripravila: Jana Puhar
Fotografija: Borut Križ, fototeka Dolenjskega muzeja Novo mesto

Literatura:
Borut Križ: Jantar, dragulj Baltika v Novem mestu, katalog razstave, Novo mesto 2017.
NAZAJ