»Zlato« s severa, 4. del: tri jantarne preslice iz Ribnice pri Jesenicah na Dolenjskem - nit življenja v svetu onkraj, 1. - 2. stoletje
Veščino tkanja – prepletanja nitnih sistemov na statvah v tkanino – je človek odkril v mlajši kameni dobi, pred skoraj deset tisoč leti. Tkanje in predenje sta bili pomembni in medsebojno povezani veščini, saj je tkanina človeku zagotavljala zaščito pred vremenskimi vplivi, hkrati pa je imela pomembno simbolno varovalno vlogo. Tako predenje kot tkanje sta bila opravili, ki sta pripadali ženski in sta na simbolni ravni imeli globok magičen pomen. Nit je simbolizirala dolžino življenja, tkanina pa življenje sámo. Ženska je skrbela, da se nit in življenje ne prekineta.
Motiv predenja srečamo v grški mitologiji, ki uči, da človeško usodo krojijo tri sestre sojenice. Najmlajša, Klota, prede nit življenja. Laheza jo odmerja, Atropa pa v ključnem trenutku prereže. Antični človek je tri sestre opisoval kot brezčutne, hkrati pa jih je spoštoval kot boginje rojstva in življenja. Iz grške mitologije poznamo tudi motiv tkanja usode. Psihe, ki se je morala spustiti v podzemlje, da bi iz njega prinesla dar Afroditi in s tem osvobodila ljubljenega Erosa, je na svoji poti morala mimo tkalk. Tkalke so duše umrlih mater, ki po smrti tkejo usodo še živečih svojcev. Psihe je bila posvarjena, da jo bodo tkalke rotile za nasvet pri snovanju vzorcev, a jim ga nikakor ne sme dati, saj bi s tem lahko usodno posegla v usodo živih in tako tudi sama za vselej obtičala v kraljestvu mrtvih.
Predmete, povezane s predenjem in tkanjem so ženskam pridajali v grobove od prazgodovine dalje. V rimski dobi so predilni pripomočki simbolizirali ženstvenost in vrlino. Predenje volne je postalo obvezen del aristokratske vzgoje. Poznamo celo vrsto rimskodobnih ženskih nagrobnikov z navedbami, da je pokojnica predla volno (lanam fecit). Napise so kasneje nadomestile upodobitve predilnih pripomočkov na nagrobnikih in prilaganje predilnih pripomočkov v grobove.
Jantarne preslice, ki jih poznamo iz rimskih grobov po velikem delu današnje Evrope, od samega začetka niso bile prepoznane kot preslice. Raziskovalci so dolgo razpravljali o njihovem pomenu in jih razlagali na različne načine – kot neke vrste kadila, ki so jih prižigali ob pogrebnih obredih (jantar je gorljiv), kot sceptre (žezla), torej simbol moči in celo kot ročaje pahljač. Razlaga, da gre za preslice, je danes široko sprejeta in podkrepljena s pogostimi najdbami teh predmetov skupaj s predilnimi vreteni.
Kljub temu v povezavi z jantarnimi preslicami še niso razvozlane vse uganke. Preslice iz dragocenih materialov – poleg jantarnih poznamo še slonokoščene, steklene, iz poldragih kamnov in brona – niso bile namenjene uporabi. Preslice, ki so jih predice v resnici uporabljale, so bile daljše, da jih je bilo mogoče opreti ob bok. Bile so po večini lesene in ne nujno zahtevne izdelave. Vsaka zašiljena primerno dolga palica je namreč lahko služila kot preslica. Tri preslice iz Ribnice so bile nedvomno znak posebnega statusa pokojnic. Preslici z inventarnima številkama RML–8 in RML–10 sta bili odkriti v istem grobu št. 25, preslica z inventarno številko RML–9 pa v grobu št. 16)
Pripravila: Jana Puhar
Fotografije: Borut Križ, fototeka Dolenjskega muzeja Novo mesto, Nives Slemenšek
Literatura:
Ilija D. Danković: Burial of a woman with an amber distaff at Viminacium. Starinar LXIX, 2019.
Borut Križ: Jantar, dragulj Baltika v Novem mestu, katalog razstave, Novo mesto 2017.
Verena Perko: Zgodba o materi izpod Vrtičnika. V: 60 let 60 zgodb, Gorenjski muzej Kranj, 2013.
NAZAJ
