Velikonočni čas je od velike noči do binkošti, praznika sv. Duha, ki sklene obdobje praznovanja. Uvod v teden pred veliko nočjo (“veliki teden”) je cvetna nedelja in z njo povezan blagoslov pomladnega cvetja in šibja, spletenega na različne načine in v različne oblike. Šege velikega tedna so močno prepletene s cerkvenimi obredi. V hišah, stanovanjih se vrstijo večja opravila (čiščenje notranjih in zunanjih prostorov, …) in priprave na veliko noč kot je barvanje pirhov ali pisank. Na veliko soboto zjutraj je pred cerkvijo blagoslov (“žegen”) novega ognja. Etnologinja dr. Ivanka Počkar (Počkar: 2016, str. 16) pravi, da v večini posavskih krajev še danes hodijo po blagoslovljeni (“žegnani”) ogenj ob zgodnji jutranji uri, ponekod pa dobijo blagoslovljeni ogenj po dopoldanski maši. Ogenj, čeprav na z njim zanetenem ognju ne pripravljalo več velikonočnih jedi, jim predstavlja pomemben velikonočni simbol. V soboto je tudi blagoslov jedi, ki jih verniki v cerkev ali pred vaško kapelo prinesejo blagoslovit (“žegnat”) v košarah, košaricah, cekrih in jerbasih, večinoma pregrnjenih z belimi, ročno vezenimi ali industrijsko izdelanimi prtiči. K blagoslovu prinesejo kruh, kolač ali potico, prekajeno kuhano meso in/ali klobase, pirhe, jajca in hren pa tudi ščepec soli. Na veliko soboto zvečer je vstajenjska procesija, ponekod v Posavju je bila do sredine šestdesetih let 20. stoletja v nedeljo zjutraj (podatek za je dobovsko župnijo). V nekaterih župnijah žegnano hrano družina zaužije še v soboto, drugje pa šele po vstajenjski procesiji v nedeljo zjutraj. Na veliko noč (nedeljo) ljudje večinoma ne delajo, praznujejo v družinskem krogu, zbrani okoli mize z blagoslovljenimi jedi. Velika noč je največji krščanski praznik, korenine praznovanja pa segajo v predkrščansko dobo. Datum praznika je za vsako leto izračunan znova in določen na prvo nedeljo po pomladanski polni luni. V Sloveniji je od zadnjega desetletja 20. stoletja tudi državni praznik. Letos (2020) bo in je praznovanje zaradi epidemije koronavirusa spremenjeno, potekalo bo brez blagoslova ognja in jedi pred in v cerkvah, maše brez prisotnosti ljudi. Družinska srečanja in snidenja sorodnikov, prijateljev bodo počakala na boljše, bolj zdrave čase. S pogledom v rubriko Odškrnjena vrata depoja Posavskega muzeja Brežice vas popeljemo na sprehod po delu naše skupne kulturne dediščine, ki se nanaša na velikonočni čas. Med izbranimi muzejskimi predmeti so velikonočne voščilnice. Štiri barvne so s konca šestdesetih in z začetka sedemdesetih let 20. stoletja. Z dobrimi željami za praznik so bile iz Ljubljane, Krškega, Dobove in hrvaškega Karlovca vse poslane na naslove v Brežicah. Peta (črnobela, rjavo tonirana) je bila poslana 11. aprila 1914 iz avstrijskega Mähringa na naslov Antona Kosa iz Brežic. Na naši stalni razstavi Bürger, mestjan, meščan, o življenju premožnejših posavskih meščanov na prehodu iz 19. v 20. stoletje, je razstavljeno tudi živordeče velikonočno papirnato jajce iz prve tretjine 20. stoletja. V jajcu, ki se po dolgem odpira v dve enaki polovici, je obdarjenec dobil sladkarije, pozneje pa so vanj shranili posušene slive.
