Odškrnjena vrata depoja

S kamnom in z zlatom k večnemu počitku. Kdo je bila matrona iz groba 15 iz Romule?

Arheološko najdišče Romula, kjer se sedaj nahaja naselje Ribnica pri Jesenicah na Dolenjskem smo poznali prej z antičnih itinerarijev kakor s terena. Na Tabuli Peutingeriani je vrisana v bližini Nevioduna ob itinerarski cesti, ki je povezovala italsko Emono s Siscijo in je predstavljala eno pomembnejših povezav v prostoru. Najstarejše nam znane omembe najdb iz Ribnice segajo v 19. stoletje, lokacijo grobišča pa je prvi podal Jernej Pečnik. Ob gradnji ceste Ljubljana – Zagreb so bili odkriti stavbni in grobiščni ostanki, ki so spodbudili arheologa dr. Petra Petruja, da je konec petdesetih let prejšnjega stoletja sistematično raziskal del grobišča in ga s tem rešil pred uničenjem. Obsežna zaščitna izkopavanja na območju Romule je v letih 2001 -2006 ob gradnji avtoceste izvajal Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Raziskan je bil terasasto poseljen zahodni rob naselbine, celotno zahodno grobišče in pas šest metrov široke ceste Emona –Siscia. Obenem sta bila odkrita tudi predmeta – odlomek lončenega krožnika in svinčena ploščica – z zapisanim imenom naselbine, ki potrjujeta lokacijo antične cestninske in carinske postaje, verjetno tudi pristanišča ob Savi, v današnjo Ribnico pri Jesenicah na Dolenjskem.
Drobne najdbe iz naselbine in grobišč izkazujejo, da je bilo mesto vpeto v živahno mrežo trgovskih povezav in poti in da prebivalci v materialnem smislu niso pogrešali ničesar, s čimer so razpolagali njihovi sodobniki širom imperija.
Med izkopanim arheološkim gradivom izstopa garnitura zlatega nakita, izkopana v ženskem grobu, oštevilčenem z zaporedno številko 15. Najdbo, del stalne zbirke Posavskega muzeja Brežice smo letos skupaj z dragocenim arheološkim nakitom iz Beograda, Kranja, Kopra in Tolmina predstavili v sklopu razstave Nakit ostane – Dediščina naš najdragocenejši nakit.
Garnitura nakita obsega par uhanov, verižico in prstan. Zlat prstan z ovalno razširitvijo, na kateri je upodobljen motiv sklenjenih desnic – dextrarum iunctio, ki predstavlja sklenitev zakonske zveze dveh polnopravnih oseb. Ta oblika poročnega prstana se pojavlja v 3. stoletju. Uhani s košarico in medaljonom so prav tako izdelani v zlatu in zapolnjeni z zelenim in modrim steklom, kot je bilo značilno za 3. stoletje. Verižica je sestavljena iz členkov iz zlate žice, med katere so nanizane jagode iz svetlozelenega stekla. Gre seveda za prestižne in v našem prostoru izjemne predmete, ki pa jim lahko najdemo primerjave po vsem imperiju.

Nakit je bil last mlajše ženske, katere pokop je bil povezan z moškim pokopom št. 19, četudi iz podatkov s tedanjih izkopavanj zveza med obema pokopoma ni najbolj jasna. Skeleta sta ležala skoraj pravokotno drug na drugega, pri čemer je lobanja ženske ležala pod stegnenico moškega. Žensko okostje je bilo skrčeno, k nogam so ji pridali štiri posode. Edina pridatka pokopa 19 sta železna pasna spona in novec, antoninian cesarja Avrelijana, kovan verjetno leta 273.

Druga nenavadnost pokopa je večji podolgovat kamen, verjetno prodnik, zataknjen med zgornjo in spodnjo čeljustnico pokojnice. Pokope s kamnom v ustih navadno razlagamo z vraževernimi praksami, povezanimi z izbruhi nalezljivih bolezni. Kamen je bil namenoma zataknjen v usta, da bi ustavil bolezen in preprečil pokojniku, da bi se kot živi mrtvec vrnil na zemljo. Po letu 1500 so tovrstni pokopi razmeroma pogosti. Povezujemo jih s fenomenom obrednih praks zoper vampirizem, ki pa ravno tako koreninijo v strahu pred izbruhi nalezljivih bolezni, zlasti kuge.
Pokopi s kamnom v ustih, starejši od srednjeveških, so mnogo redkejši. Teh ne moremo povezovati z vampirji. S pokopom iz Romule lahko primerjamo npr. otroški pokop iz leta 400 v Lugnanu (Umbrija) v Italiji in pokop moškega, datiran v čas 3. ali 4. stoletja, odkrit v Stanwicku v Veliki Britaniji. Prvega povezujejo z izbruhom malarije na področju Umbrije v prvi polovici petega stoletja, ki je prizadel zlasti populacijo otrok. Kamen naj bi otroku pridali v usta, da bi preprečili širjenje bolezni. Pokop iz Stanwicka se nekoliko razlikuje, saj je kamen v ustih pokojnika manjši in tanjši. Po mnenju raziskovalcev je kamen bil pridan ob pokopu kot nadomestek manjkajočega jezika. Ali si je pokojnik jezik odgriznil ob napadu božjasti ali pa so mu ga odrezali za kazen, ostaja odprto vprašanje.
In kaj se je zgodilo z matrono – poročeno ugledno rimsko žensko iz Romule? Bolezen, kruta kazen ali zgolj strah, da bi člane skupnosti obiskovala še po smrti? Nemara nikoli ne bomo izvedeli, kaj je vzrok, da so pokojnico, katere visok družbeni status glede na pridani nakit ni vprašljiv, pokopali tudi s kamnom v ustih.

Fotografije:
1: Romula na tabuli Peutingeriani
2: Arhivska fotografija izkopavanj l. 1958 pod vodstvom Petra Petruja
3: Ribnica - obseg avtocestnih izkopavanj med leti 2001 in 2006
4: Arhivska fotografija najdbe zlate garniture nakita iz Ribnice
5: Poročni prstan z upodobitvijo motiva sklenjenih desnic - dextrarum iunctio
6: Situacija pokopov 15 in 19, Ribnica
7: Ribnica, pokop 15 z garnituro zlatega nakita. V ustih pokojnice je zataknjen prodnik
8: Pokop iz Lugnana, Italija
9: Pokop iz Stanwicka (Velika Britanija)

Pripravila: Jana Puhar, višja kustosinja
 
Romula na tabuli PeutingerianiRomula izkopavanje leta 1958Romula obseg raziskav med leti 2001 in 2005Garnitura nakita iz groba 15Poro¦Źni prstan z motivom sklenjenih desnicSituacija pokopov 15 in 197015Pokop iz LugnanaPokop iz Stanwicka
Pošlji e-razglednico
Iz muzejske trgovine
Podloga za miško - Viteška dvorana
5,00 EUR
Imetniki Spar plus kartice
Ugodnosti za imetnike Spar plus kartice
 

 
© 2019, posavski-muzej.si | O piškotkih