Rekonstrukcija keltskega bojnega voza
Avgusta 2022 je preteklo 40 let od odkritja prvega keltskega bojnega voza na brežiškem Sejmišču. Izkopani kovinski ostanki voza so bili kot grobni pridatki razdeljeni med grobova dveh bojevnikov. Keltski pogrebni ritual je namreč obsegal tako sežig pokojnika in njegove lastnine na grmadi kot namerno zvijanje kovinskih delov orožja, ki so prestali sežig. Temu je sledilo dodajanje vseh osebnih predmetov pokojniku v grob.
Prvi najdbi voza je dobra tri desetletja kasneje sledila še druga, ob izkopavanjih leta 2017 pa je bil odkrit še tretji keltski bojni voz, ki ga je v konservatorsko-restavratorski delavnici Posavskega muzeja Brežice restavriral konservator za kovino Jože Lorber. V času poteka restavratorskih del sta kustosinja arheologinja in konservator pričela podrobneje raziskovati možnosti rekonstrukcije voza v naravni velikosti. Projekt izdelave je bil realiziran v letu 2022, v letu 2023, ko bodo zaključena še konservatorsko-restavratorka dela na gradivu, pa se vozu pridruži tudi pregledna razstava zadnjih izkopavanj Sejmišča.
Izdelava rekonstrukcije voza je bila zahteven in ne povsem predvidljiv proces. Osnovne značilnosti tega prevoznega in bojnega sredstva so nam bile znane, več raziskovalnega dela je bilo z ugotavljanjem podrobnosti in konstrukcijskih detajlov. Kelti so uporabljali lahek lesen enoosni voz s pravokotno ploščadjo, ki je imela ob bokih ukrivljene lesene loke z usnjenim polnilom za oporo in zaščito pri bojevanju med divjo vožnjo. Pohodni del ploščadi je bil zapolnjen s prepletom iz usnja ali šibja, morda tudi z lesom, ki pa ni tako prožen in preveč pridoda k teži voza. Ploščad je bila na podvozje nameščena z relativno preprostim, a učinkovitim sistemom vzmetenja, in sicer tako, da je »plavala« na vrvi, napeljani skozi kovinske nosilce, ki so bili pritrjeni v podvozje oziroma ploščad. Sistem vzmetenja je moral dopuščati popuščanje in ponovno zategovanje nosilne vrvi. Ta je ob uporabi prevoznega sredstva morala biti napeta, vendar bi se ob nenehni napetosti raztegnila in ne bi več opravljala funkcije vzmetenja. Verjetno je bil na začetku ojesa nameščen leseni pripomoček, ki je omogočal zategovanje vrvi. Na konec ojesa je bil pritrjen skupni jarem, v katerega sta bila vprežena dva manjša, okretna in vzdržljiva konja. Od konjske opreme se je ohranilo dvoje žval. Os voza je bila lesena, prav tako kolesi s pestoma vred. Zaradi obrabe osi ob pestu, je bila med oba vstavljena železna ploščica s trnom na eni in predrtino na drugi stani, ki je bila odkrita ob vseh brežiških keltskih vozovih. Da smo njeno funkcijo uspešno prepoznali, nam je kasneje potrdilo pričevanje 91-letnega kolarja, ki je podobne ploščice ob obrabi nameščal na stare vozove, ki so še imeli lesena pesta in osi. Premer kolesa in pesta smo brez težav določili z izmero kovinskih kolesnih in pestnih obročev. Kolesni zatiči so preprečevali, da bi se kolo med vrtenjem snelo z osi. Kolesni in pestni obroči so bili skovani iz enega dela, s segrevanjem so jih raztegnili, da so jih lahko tesno namestili na leseni del, potem pa z ohlajanjem dosegli, da so se na kolesu skrčili in ostali stabilno nameščeni tudi med vratolomno vožnjo po razgibanem terenu ter skoki čez jarke in grbine.
Za uspešno izvedbo projekta smo angažirali tri mojstre – kolarja, kovača in usnjarja. Kolarska in mizarska dela je izvajal Andrej Jevšenak iz Velenja. Kovaška dela, ki so obsegala izdelavo kopij na podlagi originalnih kovinskih delov in namestitev kolesnih in pestnih obročev, je izvajal Klemen Zorko iz Župeče vasi. Končno podobo je vozu z usnjenim prepletom na ploščadi in usnjenim polnilom lokov dal Milojko Kumer iz Velenja. Čeprav smo pri izdelavi uporabljali sodobno orodje in tehnologije, smo ostali dosledni pri rabi materialov, pri oblikovnih značilnostih ter pri funkcionalnosti voza. Končni izdelek tako ni le razstavni eksponat, temveč tudi prevozno sredstvo, ki ga bo ob priložnosti v prihodnosti mogoče preizkusiti.
Fotografija:
Restavrirane najdbe iz groba 114 s keltskega najdišča Brežice - Sejmišče. Foto: Arhiv Posavskega muzeja Brežice.
Pripravila: Jana Puhar, višja kustosinja
NAZAJ
