Raziščimo Rembovo skrivnostno ladjo ali Diomedovi vojaki se spreminjajo v bele ptiče
Raziščimo Rembovo skrivnostno ladjo ali Diomedovi vojaki se spreminjajo v bele ptiče
Raziskovanje je v muzejih ena od temeljnih dejavnosti, ki nam omogoča, da obiskovalcem predstavimo zanimive, točne in zaokrožene vsebine. Posavski muzej Brežice ima prostore v gradu Brežice z večstoletno zgodovino. Za občudovalce umetnosti je prav gotovo najbolj zanimiv del gradu Viteška dvorana. O poslikavi dvorane so pisali številni avtorji; proučevali so naročnika poslikav Ignaca Marijo I. grofa Attemsa (1652–1732), avtorja poslikav Frančiška Karla Remba (1675–1718), pa tudi pomen in namen poslikav. Zaradi obsega poslikav in pomanjkanja dokumentacije, ki bi podrobneje opredelila njihov program in nastanek, na stenah in stropu opazimo prizore, ki jih moramo še razpoznati. Ker bomo v kratkem vstopili v leto 2025, ki bo posvečeno baroku, v Posavskem muzeju Brežice pa tudi 350. letnici rojstva Frančiška Karla Remba, želimo v praznično leto stopiti z razkritjem še ene zgodbe s poslikav Viteške dvorane na gradu Brežice.
Različni pisci so v preteklosti že ugotavljali, da se je Frančišek Karl Remb pri poslikavi Viteške dvorane naslanjal na poslikave rimskih palač in na grafične predloge različnih avtorjev. Remb je slikarske vzore verjetno spoznal na študijskem potovanju po Italiji, na voljo mu je bila knjižnica naročnika Ignaca Marije I. grofa Attemsa, hkrati pa je vsebino prav gotovo narekoval tudi zelo izobražen in ustvarjalen naročnik sam. Naročnik in slikar sta strop dvorane zasnovala kot poveličanje rodu Attems z »alegorijami odlik rodu Attems in prispodobami znanosti in umetnosti.« (Černelič Krošelj in Lorber, str. 44). Banjasti prehod iz stropa v steno pa sta obogatila s prizori štirih elementov iz Ovidovih Metamorfoz, ki nam pripovedujejo o različnih ljubeznih. Na stenah sta pričarala iluzijo vrtov in pogledov v preteklost z dodatki antične arhitekture, vanje pa vpletla številne, z glavno zgodbo na videz nepovezane, motive. Eden med njimi je tudi prizor, ki se je do sedaj imenoval skrivnostna ladja z vojaško čelado in labodom.
Na severni steni je Frančišek Karl Remb naslikal ladjo z razpetimi jadri, iz katere pravkar vzleta labod. Za njim opazimo čelado in oklep, iz katerih segajo labodja krila ter vojščaka s čelado in oklepom, ki nemočno opazuje celoten prizor. Ker je osrednji vir poslikave banjastega prehoda pesnitev Metamorfoze (Preobrazbe) rimskega pesnika Ovida, lahko pomislimo, da poslikava prikazuje tri faze spremembe človeka v ptico. Zgodba o tovrstni transformaciji je vključena v verze štirinajste knjige Metamorfoz in je posvečena preobrazbi Diomedovih spremljevalcev v ptiče podobne labodom. Diomed je bil eden najuspešnejših vojskovodij v trojanski vojni, ki je med spopadi ranil tudi boginjo Afrodito (Venero). Ker ga varovala boginja Atena (Minerva), se mu Afrodita ni mogla maščevati na bojišču, ampak se mu je maščevala po vrnitvi domov. Tam je našel nezvesto ženo, izgubil je prestol in zbežal. Zaradi številnih peripetij in nevarnosti na morju, so njegovi sopotniki na poti omagali. Akmon, eden od Diomedovih sopotnikov, je na ladji v obupu preklel Afrodito in ponovno vzbudil njeno jezo. Za kazen je boginja ljubezni večji del Diomedovih sopotnikov spremenila v ptice. Diomed v Metamorfozah tako pripoveduje o dogajanju:
»Ko so prestali tovariši bojev in morske gladine
skrajno nevarnost, omagali so in prosili, da konec
bil bi že blodenj. Tedaj ognjeviti je Akmon, razkačen
spričo nesreč, spregovoril: »Kaj neki je sploh še ostalo,
česar ne boste prestali, junaki? Le kaj naj Kiterka
sploh še stori, če že hoče? Še vedno je prostor za rano,
dokler bojimo se hujšega: ko pa najhujše prestaneš,
strah pod nogami je, varen pred vsakim in slehernim zlom si.
Kar naj me sliši in kar naj sovraži, pa ne samo mene,
vse z Diomedom! Resnično, kaj mar nam je njeno sovraštvo,
drago dovolj nas in dosti je stalo že lastno bahaštvo!«
S takimi govori dražil je Venero in jo izzival
Akmon Plevronijec, staro ji jezo je z njimi obujal.
Redki so dali mu prav, prijatelji drugi smo v glavnem
raje svarili ga. V hipu, ko v ustih imel je odgovor,
stanjšal se vrat mu in glas je, lasje so se v puh spremenili,
puh, ki novi mu vrat je in prsi in hrbet pokrival.
Roke njegove ob tem so večja peresa dobile,
lakti upognjeni v hipu postali so lahke peruti,
prsti zavzeli so velik del nog, a usta strdila
v kljun so roženi se; ta se v konico je šilasto zožil.
Lik in Idas tedaj in Reksenor in Niktej in Abas
vsi se začudijo; v svojem začudenju hkrati še sami
isto podobo prevzamejo. S tem je od nas odletelo
večje število posadke, ki zdaj je ob veslih letela.
Vprašal me boš morda po vrsti teh ptičev nenadnih:
niso labodi, a vendar podobni so belim labodom.«
(Lovrenčič, Movrin, verzi 483–509, str. 127)
Ti verzi so v Ovidovih Metamorfozah redkeje ilustrirani. Za ta prizor v Viteški dvorani je ključna izdaja Metamorfoz Isaaca de Bensareda iz leta 1676 oz. ponatis iz leta 1697, ko je prizor z Diomedovimi vojaki zrcalno obrnjen in popolnoma ustreza brežiški freski. Poleg treh faz spreminjanja človeka v ptico sta grafiki in freski skupni veličastna figura na premcu in drobni prizori na trupu ladje. Po zgledu grafike je slikar ponovil razporeditev likov, ptici silovito ukrivil vrat, napol spremenjenemu človeku dodelil oklep in čelado s perjanico, medtem ko obraz ni več viden. Korenitejšo spremembo avtor naredi pri človeku v ozadju, saj na grafiki golobradi mladenič s čelado prestrašeno pogleduje na dogajanje, medtem ko na freski prepoznamo starejšega bradatega moškega, ki vdan v usodo gleda predse. Slikar je poenostavil okrasje na ladijski krmi, izpustil ptiče okoli ladje, prilagodil pogled figure na premcu ladje, da gleda v poslikan strop, in prizore na ladijskem trupu povezal s poslikavo stropa.
Ker se prizor na steni dopolnjuje z zgodbami o različnih vrstah ljubezni s stropa Viteške dvorane in opazovalca opozarja na posledice nenaklonjene boginje ljubezni, lahko sklepamo, da poslikave stropa in sten Viteške dvorane sestavljajo premišljen in enoten ikonografski program, ki ga bomo z nadaljnjimi raziskavami še podrobneje spoznali.
Fotografijo prizora s skrivnostno ladjo najdete na Koledarju Posavskega muzeja Brežice 2025, kjer bogati mesec april.
Pripravila: Andrejka Vabič Nose
Isaac de Benserade, Métamorphoses en rondeaux, prirejeno po Le Clerc, Chauveau in Le Brunu graviral C. van Hagen, str. 177, 1697, vir foto: The Ovid Collection.
Diomedovi vojaki se spreminjajo v bele ptiče, v: Isaac de Benserade, Métamorphoses en rondeaux, prirejeno po Le Clerc, Chauveau in Le Brunu graviral C. van Hagen, str. 177, detajl, 1697, vir foto: The Ovid Collection.
Isaac de Benserade, Metamorphoses d'Ovide en rondeaux : imprimez et enrichis de figures, str. 414, 1676, vir foto: Bayerische Staatsbibliothek, NoC-NC/1.0
Frančišek Karl Remb, Venera spremeni Akmona in njegove prijatelje v ptiče, 1702-03, stena Viteške dvorane gradu Brežice.
Frančišek Karl Remb, Venera spremeni Akmona in njegove prijatelje v ptiče, 1702-03, stena Viteške dvorane gradu Brežice.
Literatura:
Alenka Černelič Krošelj in Oži Lorber, Viteška dvorana, Posavski muzej Brežice, Brežice, 2022.
Homer, Iliada, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1965.
Barbara Murovec, Reception of the Printed Illustrations of Ovid's Metamorphoses in the Baroque Painting in Slovenia, v: Klovićev zbornik : minijatura - crtež - grafika 1450-1700 : zbornik radova sa znanstvenoga skupa povodom petstote obljetnice rođenja Jurja Julija Klovića, Zagreb, 2.-24. listopada 1998, Zagreb, 2001, str. 177–185.
Barbara Murovec, Grafični cikli Ovidovih Metamorfoz in njihov vpliv na baročno slikarstvo na Slovenskem, magistrska naloga, Ljubljana, 1998.
Spletni viri:
https://www.britannica.com/topic/Diomedes-Greek-mythology
https://ovid.lib.virginia.edu/lebrunleclerc.html
https://www.digitale-sammlungen.de/de/view/bsb10872076?page=464
Joža Lovrenčič (prevajalec) in David Movrin (urednik), Publij Ovidij Nazon: Metamorfoze 13-15:
https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-0GB6SI7V/1b7b3b24-7a2f-466a-96ff-fdb7c855560d/PDF
NAZAJ
