Misijonarčki - iskrena, še nikoli povedana ženska zgodba

V zvezi s skorajšnjo predstavitvijo knjige Milene Miklavčič, Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki vabi, da bi bolje razumeli sebe in tudi svoje korenine, so tu še iskrene posavske ženske zgodbe o 80-letnih misijonarčkih in številnih drugih otrocih, spočetih na pobudo Cerkve.

V zapisanih in posnetih ženskih in tudi moških življenjskih zgodbah kot delu etnološkega raziskovanja v Posavju je več deset pričevanj iz različnih časovnih obdobij, ko je Cerkev precej nagovarjala poročene ženske v rodni dobi, da rodijo več otrok. Večjo rodnost je na svojstven način tudi zapovedovala. Pri spovedih ob škofijskih misijonih pa tudi sicer je duhovnik pred drugo svetovno vojno in po njej pogosto naročal ženskam, naj rodijo vsaj še enega otroka. Kadar ženske za to niso izpričale pripravljenosti, jim duhovnik ni dal odveze grehov. Eno od desetin podobnih »zgodb« je o svoji materi izpričal Brežičan: »Ona je od 13.[1913] do 22. [1922] leta 5 otrok rodila, pa potem še enega, praktično sedemkrat je rodila. In po tistem je šla k spovedi, nekaj dni po porodu. Pa jo je duhovnik vprašal, če bo imela še otrok, je pa rekla, da pa zdaj ne več, in ni dobila odveze. In od tistega časa ni šla več v cerkev.«[1] Tudi kmečki ženski iz Artič, rojeni leta 1899, se ni godilo bolje, kot je v knjigi izpričala njena hči: »Mama je pokleknila pred spovednico, kjer je spovedoval pater, ki je bil zelo radoveden. Med drugim jo je vprašal, koliko otrok ima. Povedala je, da štiri. Po njegovem je bilo to premalo in jo je grdo okregal z besedami, da ji ne bo dal odveze. Moja kmečka mati, z ruto na glavi, je vstala s klečalnika in mu zabrusila: »Pa jo imejte!« in odkorakala iz cerkve. Dejanje je bilo pravo junaštvo, a za tiste čase bogokletno.«[2] Hči kmečke matere iz Oklukove Gore, rojene 1903, je izpričala: »Posebno ženske so župniki strašno v šah jemali, kako bojo gorele v peklu. Je šla moja mama k spovedi, pa jo je župnik vprašal, koliko ima otrok. Pa je povedala, pa je rekel, kaj ona misli, taka mlada, pa da ima táko malo družino! Ona je pa župniku svoje povedala. Je rekla, če ve, koliko otrok je brez kruha, če tisti se jim pa ne smilijo. Je rekla, tako, jaz lahko vem, koliko otrok jaz lahko preživim, da bi pa reve gledala, jih pa ne bom imela! Pôlej ji pa ni nobenkrat več rekel.«[3]

V prvi polovici 20. stoletja, ko so imele družine v Posavju navadno po 7–10 otrok, je 5 otrok pomenilo premalo, po drugi svetovni vojni pa je k dvema otrokoma Cerkev terjala od matere pri spovedi obljubo še vsaj za rojstvo tretjega. Leta 1936 se je prav zato v Posavju rodilo več otrok, ki jih je, kot sami izpričujejo, kasneje okolica zmerjala z misijonarčki.[4] Malo katera ženska si je upala ugovarjati ali pojasnjevati negotovost glede gmotnih, stanovanjskih in še katerih razmer v družini. Nekatera pa je spoved sklenila z besedami, da bo rodila toliko otrok, kolikor jih bosta z možem mogla spodobno preživeti.

Pripravila: dr. Ivanka Počkar

Podobica Spomin svetega misijona. Na zadnji strani natisnjena molitev Spomin svetega misijona, prva četrtina 20. stoletja, Brežice. Hrani Posavski muzej Brežice, inv. št. E4965.


[1] Terenski zapiski Ivanke Počkar, I. T., Brežice, 17. 8. 2005.
[2] Marjanca Dobnikar: Poti moje mladosti: Kruh kot dediščina, Ljubljana: samozal., 2010, str. 24–25.
[3] Milan Jazbec in Ivanka Počkar: Pohanca: Časi na vasi: 760 let Pohance, Artiče: Osnovna šola, 2006, str. 105–106 .Terenski zapiski Ivanke Počkar, U. K., Oklukova Gora, junij 2006.
[4] Terenski zapiski Ivanke Počkar, J. G., Brežice, 26. 3. 2016.
 
NAZAJ