Hlapec ali zajec

Predmet zajec ali hlapec je pripomoček za sezuvanje škornjev, ki je (bil) največkrat izdelan iz lesa, v 19. stoletju se pojavijo litoželezni, danes poznamo tudi plastične. Še po drugi svetovni vojni  je bil prisoten v večini domov, tako na vasi kot v mestu. V Posavju poznamo različna imena zanj, med njimi so najpogostejša »hlapec«, »hlapc«, »zajc«, »hlapček«, »štiflcigl« in »küzla«. Lesen je narejen iz deščice, na enem koncu polkrožno izžagane, na sredini spodaj podložene s koščkom lesa. V okroglino so zataknili peto škornja in drugi konec obtežili z drugo nogo. Predmet naj bi dobil ime zaradi oblike zajčje glave z uhlji.
V Posavskem muzeju Brežice hranimo različne oblike zajcev, med njimi visokega lesenega z visokim držalom za oprijem med sezuvanjem (inv. št. E2, fotografija 1) in nizkega lesenega (inv. št. E6368, fotografija 2), ki ima sprednji del za sezuvanje, zadnji pa podporni za nogo. Visok lesen pripomoček za sezuvanje je muzej pridobil kmalu po 2. svetovni vojni na terenu pri družini Zorko v Šentlenartu. Na fotografiji predmeta se lepo vidi oblika zajčje glave z uhlji. Nizkega zajca, prav tako lesenega, sta uporabljala ključavničar Franc Černelič, rojen leta 1899 na Zdolah, in njegov sin Franc Černelič (1944) iz Podbočja, ki je predmet podaril muzeju leta 1917.
Večinoma so zajca ali hlapca uporabljali za sezuvanje visokih škornjev. Moški usnjeni škornji (inv. št. E5696, fotografija 3), črne barve in s podplati iz gume, so bili v uporabi med letoma 1900 in 1950. V Posavski muzej Brežice so jih prineseni leta 1989 iz trgovine Agraria, Brežice, kjer so sodelavci muzeja več mesecev postavljali razstave v izložbah trgovine.



Pripravila: Stanka Glogovič, Posavski muzej Brežice
NAZAJ