Dimnikarski račun iz leta 1908

Kjer je dim, je tudi ogenj, pravi pregovor. Tega se je posebej zavedala napredna cesarica Marija Terezija, vladarica habsburških dežel (1717–1780), in postavila stroga pravila. Prenovljeni požarni red je določal ne previsoka ognjišča, odmaknjena od lesenih sten, pravilno zgrajene dimnike z urejenim dostopom in prepoved slamnate in skodlaste kritine v mestih. Kljub temu so bile v posavskih mestih še ob koncu 19. stoletju nekatere hiše krite s skodlami ali slamo, po navedbah v Posavski straži (1907) tudi hiša takratnega brežiškega župana Avgusta Faleschinija.
Hiše so se tiščale tesno skupaj, zato je bila nevarnost razširjenosti požara tem večja. Leta 1774 je Marija Terezija potrdila dimnikarski red, ki je navajal pravice in dolžnosti dimnikarjev. Tudi v Brežicah je bilo dimnikarstvo družinska dejavnost, tako je bilo tudi pri Königovih, ki izvirajo iz Solnograda.
Čiščenje dimnika naj bi bilo bistveni del požarne varnosti vsakega doma, zato je postal dimnikar simbol sreče. Za celoletno družinsko srečo in v smislu pregovora »Bolje preprečiti, kot lečiti!«,  je dimnikar pogosto upodobljen na stenskih koledarjih, danes pa so ga precej zamenjale podobe gasilcev.    

Viri:
Posavska straža, 17. 1. 1907, letnik 1, štev. 4.
Zapisniki duš in zapisniki prebivalcev, Škofijski arhiv Maribor, Župnijski fondi, Brežice.
Potrdilo za plačan dimnikarski račun za polletna dimnikarska dela v hiši gospoda Pleteršnika v Pišecah, ki ga je 30. 6. 1908 podpisala Johana König, rojena Geraldi, vdova brežiškega dimnikarskega mojstra Jožefa Königa (1848, Solnograd/Salzburg–1901, Brežice). Dimnikarsko obrt je nasledil njun sin Franc König, r. 1886 v Brežicah. Inventarna štev.: E6551.
Inventarna knjiga Etnologija, Posavski muzej Brežice, inv. št. E6551.

Pripravila: dr. Ivanka Počkar  
 
NAZAJ