Sonce oddaja svetlobo in toploto, prinaša življenje in simbolizira svobodo. Domala vsa prazgodovinska ljudstva so v Soncu prepoznala moč ustvarjanja in ohranjanja življenja ter ga povezovala z rastjo in duhovnim razvojem človeka. Hkrati pa so se zavedela, da Sonca ni mogoče gledati; mogoče je le občutiti in spoznavati njegovo moč. Zaradi vsega naštetega so ljudje Soncu pripisovali lastnosti božanstva. V povezavi z zimskim in poletnim sončevim obratom ter jesenskim in pomladanskim enakonočjem so izvajali obrede, s katerimi so Soncu pomagali skleniti večni cikel naraščanja in pojemanja moči. Simbol Sonca so pogosto upodabljali na predmetih, ki so jih uporabljali v kultne namene.
Tak simbol, ki so ga od neolitika dalje, še zlasti pa v bronasti dobi upodabljali po vsej Evropi, je tako imenovani sončni križ ali sončno kolo. Ponazarja ga enakokraki križ znotraj kroga. Pomen simbola so strokovnjaki ugotovili s preučevanjem in primerjanjem različnih kultnih predmetov z enakimi upodobitvami. Kljub temu se moramo zavedati, da so nam ljudstva bronaste dobe tako oddaljena v časovnem smislu, da prav gotovo nikoli ne bomo razumeli vseh odtenkov in pomenov simbolike, ki so jo uporabljala.
Upodobitev simbola sončnega križa oziroma sončnega kolesa poznamo tudi iz Dobove. Iz brona ulit obesek – amulet je bil sestavni del ogrlice. Danes že potemneli nakit se je v času uporabe svetil kot zlato. Nosila ga je ženska, ki je imela najverjetneje kot svečenica pomembno vlogo v religioznem življenju skupnosti. Ogrlica je bila poleg številnega dragocenega in razkošnega okrasja odkrita v njenem grobu. Najdbo časovno umeščamo v pozno bronasto dobo, v čas okrog leta 1000 pr. n. št. Posavski muzej Brežice jo hrani pod inventarno številko P 699.
Pripravila: Jana Puhar
Foto: Jana Puhar
Risba: Tatjana Klobčar (v: Mitja Guštin, Arheološka preteklost Dobove, Posavski muzej Brežice 1981)
NAZAJ
