Umrla je Marija Sušnik, rojena Fila (31. 7. 1930, Vitna vas, Bizeljsko – 3. 4. 2026, Brežice)

Rodila se je v skromni hiši v Vitni vasi na Bizeljskem, kjer so živele in delale tri generacije rodbine Fila. V poznih letih svojega življenja je stanovanjsko hišo in gospodarsko stavbo spremenila v muzej z bogato etnografsko zbirko z več kot 2000 predmeti kmetijskega orodja in gospodinjske opreme, obrtniških orodij, knjižnega, fotografskega in dokumentarnega gradiva s poudarkom na vinogradništvu. Z zanosom, prepričljivo in njej lastno hudomušnostjo je obiskovalcem zbirke govorila resnične zgodbe in opisovala nadvse zanimive predmete iz vsakdanje rabe v nekdanjem kmečkem gospodinjstvu, prebivalcem pa okrepila občutek lastne vrednosti in samozavesti.
Obogatila nas je s publikacijo Etnografska zbirka teh generacij na Bizeljskem, v kateri so zbrana pričevanja domačinov, ljudsko pripovedno blago, pesmi, anekdote, narečne posebnosti, opisani so predmeti materialne dediščine, njihova namembnost, izdelava in druge pomembne vsakdanjosti in posebnosti.
Njen fotografski sodelavec Branko Brečko je ob njeni 80-letnici zapisal: »Kako tiho in neslišno zna Marija popeljati v leta otroštva, ko so še voli in krave vlekli lesene brane po njivah, ko smo z motikami drobili grude zemlje, ko so v zgodnjih jutranjih urah nabrušene kose zarezale v rosno travo, ko je pesem kopačev in količev odmevala iz vinogradov! Kako nevsiljivo ji uspe pričarati vroče, dišeče, rumeno zapečene hlebce domačega kruha, pravkar potegnjenih iz krušne peči, in orehov kolač iz glinenih modelov, ki so razstavljeni na starih prtih njene prijazne hišice!«
Gospa Marija je posebno veliko vedela o Bizeljskem, njenem rojstnem kraju, o ljudeh, njihovem načinu življenja, o kulturni in naravni dediščini Bizeljskega in Kozjanskega. Pripravljala je razstave o naši dediščini v Posavskem muzeju Brežice, na Bizeljskem in v Kozjanskem parku. Leta 2006 ji je Andragoški center Slovenije podelil priznanje za promocijo učenja in znanja, leta 2013 pa je od Občine Brežice prejela najvišje občinsko priznanje – Oktobrsko nagrado.
Delala je kot kmetijska referentka, inšpektorica za kmetijstvo, davkarica, zaprisežena sodna cenilka in izvedenka kmetijske stroke. Ob delu se je nenehno dodatno izobraževala in za potrebe etnografske zbirke poiskala tudi sogovornike iz etnološke, muzealske in zgodovinske stroke. Sodelovala je s številnimi posamezniki, Posavskim muzejem Brežice, Kozjanskim parkom in Društvom za oživitev mesta Brežice, katerega dejavna članica je bila.
Na razstavah in v publikacijah nam je izročila bogato védenje in številne modrosti o predmetih, tako v svoji etnografski zbirki kot v svojem širšem okolju, pa tudi o stavbni dediščini, spominkih, drevesih in rožah, vodnjakih, čebelah, vinogradništvu in sadjarstvu. Pisala je o koscih in žanjicah, potočnem raku jelševcu, svoji 90 let stari lipi in kmečkih vrtovih. Iz prve roke je pripovedovala o posebnem prehodu v ograji – prélozu, ptiču čebelarju, črnem murnu, taflpetu – raztegljivi otroški postelji in mizi obenem, sončnih vratih, rovaših ter še o sto drugih zanimivih rečeh, ki prav zaradi nje ne bodo nikoli ugasnile v pozabo.
Za njeno neutrudno delo in pomemben prispevek k ohranitvi naše dediščine smo Mariji Sušnik hvaležni v Društvu za oživitev mesta Brežice in v Posavskem muzeju Brežice. Zelo jo bomo pogrešali, tem bolj pa njena družina, hčerki Evelina in Lidija z družinami, ki jim izrekamo iskreno sožalje.

Dr. Ivanka Počkar, etnologinja