Jožica Grahek (1936–2026)

Umrla je naša draga muzejska prijateljica Jožica Grahek. Na morju, ki ji je bilo tako ljubo in ki jo je vedno spominjalo na vse lepo in na svobodo.
Odšla je z obmorskim sončnim zahodom v 91. letu starosti tik pred praznikom slovenskih izgnancev. Kot ena od številnih je bila Jožica po sili od doma od 5. do 9. leta starosti v izgnanstvu v Šleziji. Prvega novembra 1941 je družina Petan z žlicami na hitro pojedla še zadnji ajdov kolač, spečen v domači krušni peči. 15. februarja 1945 so se Petanovi uspeli vrniti do Sevnice, od tam na Sromlje in šele maja meseca na izpraznjen in uničen dom v Dečno selo pri Artičah.
S Posavskim muzejem je sodelovala na številnih predstavitvah in dogodkih. Marca leta 2015 z osebnim pričevanjem o izgnanstvu v filmu »Vrnili smo se vsi, družina, mamina ruta in očetova ura«, ki je bil na ogled ob Posavski muzejski vitrini. Poročna ruta njene matere Ane Petan iz leta 1920 je edino, kar je od izgnanstva Petanovih ostalo lepo in neomadeževano. Bila je naša zvesta podpornica in donatorka, ki je ruto podarila Posavskemu muzeju in je zdaj zgovoren muzejski predmet – priča lepših in tudi grozovitejših časov.
Z odličnim spominom je pred nas slikala kruto izgnansko obdobje svojega zgodnjega otroštva, ko so ji okoli vratu obesili številko 5498. Zavzeto se je udeleževala dogodkov Društva izgnancev Slovenije in srečanja izgnancev skrbno pripravljala tudi sama. Zadnje srečanje je bilo decembra leta 2022, ko nas je gostila v Artičah, kjer smo skupaj obudili spomine izgnancev in si ogledali film z njenim pričevanjem.
Prijazne, srčne in sočutne gospe ter odlične pripovedovalke z izostrenim spominom ni več. Neznansko jo bomo pogrešali. Iskreno sočustvujemo z njenimi domačimi, s sinom Miranom z Martino, vnukom Alešem s Tjašo in Markom, vnukom Sašom s Saro, ter s pravnuki Klemnom, Titom in Kristino.
                                                            
Pripravila: Dr. Ivanka Počkar

NAZAJ