Oljna podoba iz 18. stoletja, pripisana »slikarju brežiške dvorane«
»Ko so odšli, se je Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in béži v Egipt! Bodi tam dokler ti ne povem; Herod bo namreč iskal dete, da bi ga umoril.« Vstal je, ponoči vzel dete in njegovo mater ter se umaknil v Egipt.« (Sveto pismo, Mt 2,13–14).
Oljna podoba prikazuje Sveto družino – Jožefa in Marijo z Božjim detetom – kot begunce na begu iz Betlehema v Egipt, ki je nudil zatočišče beguncem iz Palestine.
Danes, ko mnogi bežijo iz svoje domovine pred nevarnostjo in preganjanjem zaradi vojn, političnih, religioznih ali rasnih razlogov, lažje razumemo stisko svete družine. Kmalu po rojstvu Jezusa sta morala Marija in Jožef zbežati pred krutostjo kralja Heroda, ki je ukazal pobiti vse novorojence zaradi strahu pred tem, da bi eden izmed betlehemskih otrok postal Mesija.
Slika z ukrivljenem zgornjim delom, ki prikazuje svetopisemski prizor, Beg v Egipt, je bila do leta 1941 del cerkvenega inventarja cerkve sv. Antona Padovanskega v Frančiškanskem samostanu v Brežicah. Samostan je deloval do leta 1941, ko so Nemci izgnali patre na Hrvaško, dokončno pa je bil ukinjen leta 1947.
Datacija: 18. stoletje, neznani slikar Material: olje na platnu Mere: v. 106 cm, š. 82,5 cm Izvor: Frančiškanski samostan Brežice, cerkev sv. Antona Padovanskega Inventarna številka: KZ 1/15 Na ogled: stalna umetnostnozgodovinska razstava:Sledi sakralne dediščine Posavja 17. in 18. stoletja, II. nadstropje gradu Brežice, avtorica Oži Lorber
Za dediščinske navdušence:
Oljna podoba je vpisana v analogno inventarno knjigo Kulturna zgodovina 1 pod zaporedno številko 15, kar pomeni, da je bila ena izmed prvih pridobljenih predmetov muzeja. Hkrati je pripisano, da je bila slika restavrirana leta 1966 in da je avtor slike »slikar brežiške dvorane«. Če se je pred leti ugibalo o avtorstvu dvorane, je danes znano, da je slikar fresk Frančišek Karl Remb (1675–1718). Slogovna analiza slike takšni atribuciji težko potrdi, čeprav je upodobitev Svete družine na begu v Egipt s svojo obravnavo svetlobe ter uravnoteženo kompozicijo tipična za čas zrelega baroka.
Frančišek Karl Remb se je v Brežicah mudil med letoma 1702 in 1703, ko je ustvarjal poslikavo Viteške dvorane. Po tem se je uveljavil predvsem Gradcu in na Dunaju, kjer je slikal za plemstvo in mnoge cerkvene naročnike in se s tem zapisal v zgodovino avstrijskega baročnega slikarstva.
Stropna kartuša v okrastem grisaju v Viteški dvorani prikazuje svetopisemsko zgodbo Salomonove sodbe. Poslikava prikazuje strah in stisko matere pred umorom otroka, podobno kot sta jo v strahu za svojega sina občutila Marija in Jožef ob Herodovem pomoru otrok. Foto: arhiv Posavskega muzeja Brežice
Frančišek Karl Remb (1675–1718), domnevni avtor oljne slike Beg v Egipt. Svoj avtoportret je naslikal kot del velike Viteške dvorane Posavskega muzeja Brežice, ki jo je poslikal leta 1703. Velikost dela poslikave, ki prikazuje avtoportret umetnika, je približno 110 x 86 cm.
Na sliki je upodobljen prizor s poti v Egipt, ko Sveta družina – Jožef in Marija z detetom v naročju – beži v negotovost, ne vedoč, kje bodo našli varno zatočišče in kdaj se bodo lahko vrnili nazaj v domovino. Prizor najdemo v svetopisemskem evangeliju kot četrti prizor cikla Jezusovega otroštva po Matejevem evangeliju, v katerem je angel sv. Jožefu v snu naročil, naj zbeži v Egipt, ker bo Herod iskal dete, da bi ga umoril. Sveta družina je upodobljena na poti med begom, ko za sabo že zapušča gozd. Jožefovo in Marijino doživljanje hude preizkušnje je zaznati v pritajenem nemiru v odločnem Jožefovem koraku, ki se umirja v plemeniti, izrazito žanrsko zasnovani človeški figuri Marije z Jezusom z žarečim svetniškim sijem okoli glave v naročju. Jožefova in Marijina povezanost v skrbi za varnost otroka je izražena s prepletenimi rokami, medtem ko Marija predano pogleduje proti Jezusu. Sv. Jožef je oprtan z bisago čez desno ramo, iz katere štrlita kotnik in držali kot žanrski znamenji svetnikovega tesarskega poklica. Slikar je figuri Jožefa in Marije oblekel v težko draperijo baročnih modro-rdečih barv, golo Božje dete pa Marija nosi v nosilki iz belega platna.
Samostanska cerkev sv. Antona Padovanskega je bila do leta 1941, ko so jo porušili Nemci, ena izmed treh brežiških cerkva. Razglednica Brežice ob Savi iz leta 1921, inv. št.: Z3-1158
Lorber Oži: Sledi sakralne dediščine Posavja 17. in 18. stoletja / Traces of Sacral Heritage of 17th and 18th century Posavje, katalog stalne razstave / Catalogue of the permanent exhibition, Brežice: Posavski muzej Brežice, 2012.
Škofljanec Jože (ur): S patri smo si bili dobri: tri stoletja brežiških frančiškanov, Brežiške študije 4, Brežice: Društvo za oživitev mesta Brežice, 2013.
Sveto pismo stare in nove zaveze, slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov, študijska izdaja, Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije, 2007.
