Dalmatinova Biblija je najpomembnejše delo slovenske protestantske književnosti in rezultat gibanja, ki je zaznamovalo 16. stoletje, rezultate pa uživamo še danes. Ali bi se slovenski jezik obdržal, če ne bi bilo Trubarja, Bohoriča in Dalmatina, ne bomo nikoli vedeli, vemo pa, da je prvi slovenski prevod celotnega Svetega pisma, eno izmed ključnih temeljev naše istovetnosti. Biblija, tu je, vse svetu pismu, stariga inu noviga testamenta, slovenski tolmačena skuzi Jurija Dalmatina je bila natisnjena leta 1583 z letnico 1584, v Wittenbergu na Nemškem. Natisnili so jo v 1500 izvodih, danes pa je po oceni ohranjenih še 78 izvodov, 36 doma in 42 v tujini.
V Posavskem muzeju Brežice hranimo enega izmed izvirnikov, katerega prvotni lastnik je bil Kapucinski samostan Krško. Že pred letom 1941 so menihi kapucini pri krškem trgovcu Engelsbergerju Biblijo zamenjali za peč, s katero so si ogrevali jedilnico. Po izgonu družine Engelsberger po drugi svetovni vojni je Biblija leta 1946 »prišla« v Federalni zbirni center in nato v muzej. Leta 1985 je bila restavrirana v delavnici Arhiva Republike Slovenije v Ljubljani. Zaradi izjemne vrednosti je izvirnik obiskovalcem na voljo le občasno, vedno pa je razstavljen faksimile iz leta 1968.
Naslov: Biblija, tu je, vse svetu pismu, stariga inu noviga testamenta, slovenski tolmačena skuzi Jurija Dalmatina. Datacija: 1584, Wittenberg, Nemčija Material: papir, usnje Mere: višina 35 cm, širina 23,5cm, globina 14 cm, 1520 strani Najdišče: Iz Kapucinskega samostana Krško k družini Engelsberg v Krškem, v Federalni zbirni center in Posavski muzej Brežice Inv. št.: Z3: 590 Na ogled: stalna razstava Dediščina posavskih protestantov, (v stalni razstavi Kmečki upori in reformacija), I. nadstropje SV stolp gradu Brežice, odprta od 30. 10. 2017, avtorici: Vlasta Dejak in Alenka Černelič Krošelj
Za dediščinske navdušence:
Projekt »slovenska Biblija« je bil zelo zahteven. Prevajanje brez pripomočkov, delo ob nenehnem preganjanju, preživetje v burnem 16. stoletje zaznamovanim s kmečkimi upori, turškimi upadi in epidemijami, je vseeno bilo uspešno. V 21. stoletju se težko vživimo v življenje izjemnih prednikov, med katerimi imata za Posavje posebno mesto Adam Bohorič (ok. 1520—1598) in Jurij Dalmatin (ok. 1547—1589), zavedamo pa se vrednosti njihovega dela in življenja. Nekaj hvaležnosti in spomina izražamo vsako leto 31. oktobra na dan reformacije, ki je v Republiki Sloveniji tudi državni praznik. Poleg avtorskega dela so morali poskrbeti tudi za finančni vir za izdajo, za kar so poskrbeli. Deželni zbori Štajerske, Koroške in Kranjske. Tako je 22. aprila 1583 Dalmatin s sodelavci odšel na pot v Wittenberg, Nemčijo. Po desetletju trdega in predanega dela je bila leta 1583 biblija z letnico 1584 natisnjena v Wittenbergu – v 1500 izvodih, 50 na boljšem papirju. Leta 1584 je bila na zanimiv način – pretežno v sodih – pripeljana v Slovenijo oziroma na Štajersko, Koroško in Kranjsko.
O prevajalcu, ki je izpolnil osrednjo željo in nalogo reformatorjev
Jurij Dalmatin se je rodil ok. leta 1547 v Krškem in prvih 18 let preživel v Krškem, kjer se je šolal v »Bohoričevi šoli«. Leta 1565 je šel v latinsko šolo v Bebenhausen (Nemčija), kamor ga je s sabo vzel Primož Trubar, ki je skrbno bedel nad njegovim študijem in delom. Leta 1569 je magistriral na Univerzi v Tübingenu (Nemčija), bil je štipendist Tiffernovega sklada. Leta 1571 je obiskal starše v Krškem, ki mu kot je poročal v pismu, niso mogli veliko pomagati, kar je »nadomestil« Primož Trubar. Dalmatin se je Trubarju na različne načine večkrat zahvalil in ga imenoval kot svojega krušnega očeta. Tako piše v pismu, ki ga je napisal 17. junija 1569 v Tübingenu in je bilo namenjeno kranjskim stanovom kot prošnja za denarno pomoč pri pridobivanju naslova magister: »Končno se gospodu Primožu Trubarju, možu največje veljave, odličnemu pobudniku mojega študija, ki ga zaradi neverjetne človekoljubne naklonjenosti moram resnično spoštovati kot krušnega očeta, ne morem zoperstavljati, ko me je o tej stvari kar najbolj skušal prepričati.« (Rajhman 1997: 47) Junija 1572 je bil v Stuttgartu ordiniran, potem pa je opravljal različne službe. Julija 1572 so ga kranjski deželni stanovi povabili v Ljubljano za pridigarja, leta 1574 je postal nadzornik stanovske šole. Leta 1580 je postal član cerkvenega sveta in uradni vizitator. Med letoma 1574 in 1585 je bil pridigar tudi v Begunjah na Gorenjskem, v letih 1585—1589 pa je opravljal duhovniško službo v Ljubljani in v Škocjanu pri Turjaku. Poročil se je z Barbaro, zakonsko hčerko ljubljanskega meščana Blaža Jauntallerja in njegove prve žene Helene, vsi potomci, šest njunih otrok je umrlo pred očetom. Umrl je 31. avgusta 1589 v Ljubljani, pokopali so ga na protestantskem pokopališču pred cerkvijo sv. Petra v Ljubljani. Pogreb je opravil Trubarjev sin Felicijan. Kmalu za njim je umrla tudi njegova žena Barbara.
Izbrani Dalmatinovi podobi v 21. stoletju
Jurij Dalmatin, Gaj zaslužnih občank in občanov, Krško, 200
Trubar, Bohorič in Dalmatin, Spominski park Jurija Dalmatina, Krško, 200
Dalmatinovo podobo je ustvarila akademska kiparka Vladimira Štoviček (1934—2012), ki je živela in ustvarjala v Leskovcu pri Krškem. Do upokojitve je poučevala likovni pouk in hkrati ustvarjala v ateljeju ob Šrajbarskem turnu, kjer je delal tudi njen oče Vladimir Štoviček in kjer se prepletajo dela dveh generacij kiparske družine. Brez izvirne podlage oziroma opisov o njegovi zunanjosti se je naslonila na večni lepotni ideal mladeniča, ki z jasno zazrtim pogledom v svojo prihodnost nakazuje Dalmatinovo željo po izobrazbi in delu, ki je osmislilo njegovo življenje.
Vojko Pogačar (1950) je ustvaril monumentalne portrete treh najpomembnejših mož protestantizma na Slovenskem. Primož Trubar kot utemeljitelj gibanja in slovenske tiskane knjige drži v rokah Katekizem, Adam Bohorič usmerja pogled v slovnico, Jurij Dalmatin pa je visoko dvignil Biblijo v zrak. Skulpture dopolnjuje napis ob vznožju ter skrbno zasnovane steklene klopi ob njej.
Ureditev Spominskega parka Jurija Dalmatina v Krškem (nasproti OŠ Jurija Dalmatina) z monumentalno skulpturo je eden vrhuncev sodobnega oblikovanja javnih prostorov v Posavju in Sloveniji
Preberite več:
Černelič Krošelj Alenka: Sledi Adama Bohoriča in Jurija Dalmatina v Krškem. V: Adam Bohorič, Jurij Dalmatin in Krško, Alenka Černelič Krošelj (ur.), Krško: Valvasorjev raziskovalni center Krško, 2006, str. 53—97.
Pogačar Vojko (ur.): Krške identitete: genealogija spominskega parka Jurija Dalmatina, posvečenega utemeljiteljem naše pisane besede, Maribor: Interesansa, 2009.
Rajhman Jože: Pisma slovenskih protestantov = Briefe der slowenischen Protestanten, Ljubljana: SAZU, 1997.
