Imitacija pisanih »marmorjev« na mozaiku iz Neviodunuma

Ob izkopavanjih dr. Petra Petruja na Drnovem pri Krškem (Neviodunum) je bil leta 1964 odkrit fragmentarno ohranjen mozaični tlak s konca 2. ali začetka 3. stoletja. Osrednje polje tlaka je izpolnjeno z dekoracijo, ki v mozaični tehniki imitira plošče pisanega marmorja. Vzorec in barvne sheme dekorativnih polj omogočajo določitev štirih vrst kamnin, ki so zastopane na njem.
Talne obloge iz plošč dragocenega uvoženega pisanega marmorja – opus sectile – so od začetka 3. stoletja dalje postajale vse bolj priljubljene. Zaradi dragega pridobivanja in transporta so veljale za luksuzno blago. Imitacija marmornega tlaka v mozaični tehniki dokazuje vrednost in cenjenost tlaka opus sectile. Neviodunum se tako umešča na zemljevid najdišč z mozaiki z imitacijo marmornega tlaka, ki so sicer značilna zlasti za Sredozemlje in izrazito večinsko zastopana v Severni Afriki.
Hkrati pa ažurno zastopa trend upodabljanja kombinacij različnih tipov »marmorjev« (opus sectile), ki se pojavi s koncem 2. in začetkom 3. stoletja. Poleg mozaikov iz Bengazija, Agrigenta, Utice in Rima namreč predstavlja eno od zgolj petih izjem najdišč z mozaiki, izdelanimi pred koncem 3. stoletja, ki imitirajo več različnih vrst marmorjev.

Za dediščinske navdušence:

Pogovorimo se o arheoloških izkopavanjih
V 5. krogu izbora za muzejske zvezde smo pri vseh predmetih izpostavili vidik vključitve v muzejsko zbirko in način prihoda predmeta v muzej. Velika večina arheoloških predmetov v zbirkah Posavskega muzeja Brežice je bila odkritih ob arheoloških izkopavanjih. Izkopavanja so le eden od arheoloških raziskovalnih postopkov, vsekakor pa med vsemi najbolj značilen za arheologijo in kot tak tudi najbolj poznan javnosti.
Kaj pa se sploh dogaja med arheološkimi izkopavanji in kako potekajo? Seveda vsi vemo, da pustolovščine iskalcev zakladov, ki se v popularnih filmih odvijajo v eksotičnih deželah, nimajo veliko skupnega z arheološko metodo dela. Stereotip lovca za zakladi ima korenine v času pred razvojem arheologije kot znanstvene discipline. Posamezniki so takrat iz želje po prestižu in zaslužku polnili zasebne, pa tudi muzejske zbirke z dragocenimi predmeti z vseh koncev sveta. Za razliko od opisanega zbirateljstva je arheologija znanstvena disciplina, ki proučuje človekovo preteklost na podlagi materialnih virov in njihovih kontekstov.
V praksi to pomeni, da arheologu odlomek posode omogoča poznavanje procesa priprave, obdelave in žganja keramike; da zaponka za oblačilo omogoča izjemno natančno datacijo, hkrati pa razkriva spol, družbeno pripadnost in status osebe, ki je ta modni dodatek nosila; jagoda iz jantarne ogrlice pa je dokaz trgovanja na dolge razdalje. Prav tako so pomembne tudi okoliščine, v katerih je bil posamezni predmet odkrit – so ga razbitega zavrgli v odpadni jami, ga skupaj s pokojnikom položili v grob, je bil obredno uničen, izgubljen v vodnjaku ali odkrit v ostankih požgane naselbine. V zemeljskih plasteh se poleg arheoloških najdb skrivajo tudi številni drugi dragoceni »zapisi«, ki nam pomagajo spoznavati dejavnosti nekdanjih prebivalcev, njihovo ekonomijo in prehrano ter okolje, v katerem so živeli. Razberemo jih s proučevanjem prsti, kamnin, peloda, živalskih in rastlinskih ostankov … Število ved, s katerimi arheologija sodeluje, se neprestano povečuje.
Da bi kar najskrbneje zbrali vse informacije, so arheologi razvili metodo dela, ki temelji na natančnem in sprotnem beleženju vseh najdb in zemeljskih plasti, v katerih se najdbe nahajajo. Izkopna površina z vsako posamezno plastjo in mesta vseh odkritih najdb so natančno izmerjeni in umeščeni v prostor z GPS-om. Izkopane površine in najdbe se fotografsko in risarsko dokumentirajo, vsaka najdba pa se skrbno shrani v primerni embalaži z vsemi oznakami in podatki.
Tako natančno dokumentiranje je nujno, saj je vsako izkopavanje destruktiven in neponovljiv postopek. Podatek, ki ga nismo pridobili, bo ostal izgubljen za vedno.

Od lopate do lopatice. Natančnejše, kot je delo, bolj drobna so orodja	Natančno delo arheologov s preciznimi orodji.

Nepopravljivo škodo na arheoloških najdiščih tako delajo sodobni »lovci za zakladi«, kot so na primer iskalci z detektorji kovin. Ne le, da si protizakonito prisvajajo dediščino, ki je last vsega človeštva, temveč s poseganjem v zemeljske plasti tudi uničujejo arheološki zapis, ki ga po njihovem posegu nihče več ne bo mogel prebrati.
Če strnemo: arheološko izkopavanje je raziskovalni postopek, v katerem arheolog pridobi veliko količino informacij, ki pa jih mora še ustrezno obdelati in interpretirati ter seveda objaviti. Smisel znanosti je seveda, da je dostopna in na uporabo ljudem. Najdbe in vsa dokumentacija se po objavi terenskih poročil shranijo v muzeju, kjer si še posebej prizadevamo, da dragocene predmete ohranimo in vsem omogočimo dostop do njih.

Ekipa za izkopavanje pri delu.	Čiščenje mozaika.

Utrjevanje mozaika pred dvigom.	Dr. Peter Petru s pomočnikom pri pripravi mozaika za dvig.

Del mozaika utrjen z mavcem in pripravljen za dvig	Izkopan in očiščen mozaik, utrjen z mavcem

Preberite več:

• Djurić Bojan: Antični mozaiki na ozemlju SR Slovenije, V: Arheološki vestnik, letnik 27, 1977, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, str. 537.
• Petru Sonja in Petru Peter: Neviodunum (Drnovo pri Krškem), Katalogi in monografije 15, Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 1978.
• Puhar Jana: Neviodunum, rimsko mesto ob reki Savi, Brežice: Posavski muzej Brežice, 2013. 

Pripravila: Jana Puhar
 

Pedagoški program:

Izdelovanje mozaika

Na delavnici se udeleženci seznanijo s pojmom mozaik, z njegovo zgodovino in tehnologijo izdelave. Nato po motivu mozaikov, najdenih na območju Neviodunuma, iz mozaičnih kock sestavljajo mozaike, ki jih kasneje zalijejo z mavcem. Po nekaj dneh so izdelki končani.
Delavnico lahko za osnovnošolske učence dopolnimo z učnimi urami »Podobe prazgodovine« ali »V času rimskega imperija«. Cena: 5 €.
Najava obiska: pedagog@pmb.si, 07 466 0518.

 

Muzejska kratkočasnica

 
NAZAJ