Posavska stoletja

Vojna in odstrte osebne resnice

Cvetna nedelja pred 79. leti se je iz lepega pomladnega dne, ki je obetal, sprevrgla v nekajletno trpljenje. 6. aprila 1941 je nemška vojska okoli pete ure zjutraj brez vojne napovedi napadla Kraljevino Jugoslavijo in bombardirala Beograd. Jugoslavija je stopila v drugo svetovno vojno, ki je močno prizadela tudi ljudi v Posavju. Na velikonočni četrtek so nemške motorizirane enote, ki so prihrumele iz smeri Bizeljskega, zasedle Brežice, nato pa še Krško, Brestanico, Sevnico in vse večje kraje v Posavju.
Vojna je posavskim ljudem razdrla življenja, jih razselila, mnoge pahnila v izgnanstvo, begunstvo in taborišča, nekatere v odporniško gibanje in številne v neprostovoljno mobilizacijo v nemško vojsko. Ljudje so umrli, bili telesno ali duševno pohabljeni, zasramovani, okradeni imetja, varnosti, svobode, mladosti, šolanja in načina življenja. A vendar so mnogi dočakali čas brez nasilja, s pogumom, sočutjem, z nesebično medsebojno podporo in dostojanstveno, z upanjem na mir in svobodo.  
Žrtev vojnega in povojnega nasilja je bila tudi družina Cerjak z močne kmetije s parom odličnih konj. Prvi hud udarec je bila za kmete obvezna oddaja konj nemški vojski. Mladi Cerjak je v cvetnem tednu odvzete konje celo moral spremljati na zbirno mesto v Šentvid pri Ljubljani, doma pa je bil priča napada nemških letal na letališče v Cerkljah ob Krki.
A to je bil šele začetek vsega hudega: kot tisoče drugih so Cerjakovo družino izgnali z njihovega doma v Pesjem. Oktobra leta 1942 so fantje dobili poziv za vojaški nabor v Brežicah. Po vpoklicu so Cerjaka poslali v Nemčijo, od tam v Francijo, na Nizozemsko, Poljsko, v Ukrajino, Rusijo in Besarabijo. Za težko ranjenega 25-letnika se je vojna končala v Besarabiji leta 1944, ko ga je težko ranil ostrostrelec. Na poti do doma se je nato še nekajkrat za las izognil smrti.
Avgusta 2015 smo v Posavskem muzeju Brežice odprli Posavsko muzejsko vitrino: Pot domov: Ata, vračam se! in predvajali film o vračanju po sili vojaka iz nemške vojske. O svojem življenju kot prisilni mobiliziranec do leta 1990 ni nikoli govoril, še manj o poti domov. Ta je bila tragična, polna zasmehovanja, hudobnega besa in poniževanja, kot je svojo osebno resnico kasneje sam odkrito izpričeval.
Ta in še marsikatera osebna zgodovina iz vojnih časov priča o tem, kako nesmiselne in brezplodne so vojne. In kako nikoli ni bilo in ne bo vojne, ki bi končala vse vojne.

https://www.youtube.com/watch?v=itBAj027Guo

Dr. Ivanka Počkar, etnologinja, muzejska svetnica


Sedemčlanska družina Cerjak iz Pesjega leta 1946, ko so bili končno spet skupaj doma, desno Vladimir Janez Cerjak. Hrani družina Cerjak.

Razširjena družina Cerjak ob birmi leta 1939 pred domačo hišo v Pesjem (iz leve: hlapec Jože Kordej s kobilama – svojima ljubljenkama, oče Janez in sin Vladimir Janez Cerjak, teta Ana, sedijo: sin Rudi, Stanko Pinterič in Nestl, služkinja Marija Petan in Micka Pinterič; stojijo: pisana mama, teta Mica, Terezija Ogorevc, teta Francka Pinterič iz Pohance, Ana Cizelj in Rozi; na stopnicah sedijo birmanke: Ivanka Lapuh, Pepca, Mimi in Gizela Pinterič, med njimi Cerjakova hči Ivanka in Rupert Lapuh). Hrani družina Cerjak.

Premierno predvajanje filma Ata, vračam se! ob odprtju Posavske muzejske vitrine Pot domov v Posavskem muzeju Brežice, 20. 8. 2015.

 
EF14130-Družina Cerjak leta 1946 vellikost 502 KBEF14131-Družina Cerjak pred hišo leta 1939 (1) -552 KBPremierno predajanje filma Ata, vračam se
Virtualni sprehod po Viteški dvorani
Pošlji e-razglednico
Iz muzejske trgovine
Podloga za miško - Viteška dvorana
5,00 EUR
© 2020, posavski-muzej.si | O piškotkih