11. junija obeležujemo 113. obletnico rojstva slikarja, likovnega pedagoga, teoretika, oblikovalca in izjemnega risarja Zorana Didka (1910, Ljubljana – 1975, Ljubljana). Sin Rudolfa, po rodu Čeha, in Ane Stritar iz Podbočja pri Kostanjevici na Krki je osnovno šolo obiskoval v Ljubljani in Podbočju. Ko so se leta 1921 z družino preselili v Krško, ga je v nižji gimnaziji risanja učil slikar in grafik Franjo Stiplovšek. Šolanje je po štirih letih nadaljeval na Realki v Mariboru, kjer se je likovno dopolnjeval v risanju pod kiparjem Francetom Ravnikarjem. Po končani Realki se je vpisal na Kraljevo akademijo za umetnost in umetno obrt v Zagrebu in diplomiral z odliko leta 1933. Deloval je kot pedagog na Krku, v Zagrebu, v Sarajevu, od leta 1946 naprej pa v Ljubljani, od leta 1967 kot redni profesor na Akademiji za likovno umetnost. Za svoje delo je leta 1962 prejel Trdinovo nagrado, Prešernovo nagrado za življenjsko delo pa leta 1975.
Najbolj se je uveljavil kot slikar in risar portretov, avtoportretov, tihožitij in krajine. S krajino v okolici Podbočja je imel močne vezi in mu je bila zaradi družinskih povezav vse življenje blizu. Posavski muzej Brežice v svoji umetnostnozgodovinski zbirki hrani številne primere umetnikovih risb in skic, ki pričajo o njegovi izjemni veščini risanja. Veliko se je posvečal tudi človeški figuri, ki jo je znal izrisati z enostavnimi linijami. Med številnimi deli Zorana Didka, ki jih je muzeju darovala slikarjeva soproga Smiljana Didek med letoma 1996–1997, so tudi risbe Avtoportret, Portretna študija, Žena, Klečeča, Dekle in Obraz. Risbe niso datirane, predstavljajo pa umetnikovo risarsko spretnost upodabljanja figure in portretiranja.
