Trdo in dolgotrajno je bilo v 19. in začetku 20. stol. v »nemških« Brežicah, po drugi svetovni vojni pa v precej »srbohrvaških« Brežicah, prizadevanje za slovenski jezik, ko konec 20. in v 21. stol. že preveč pogosto poslušamo, beremo, smo nagovorjeni in vabljeni v angleškem jeziku, kot da bi se slovenskega sramovali.
Potem ko so se v 19. stoletju tako rekoč sredi nemške države uprli in povzdignili svoje slovenstvo, je gibanje odločilno zavrelo v začetku 20. stoletja in doseglo bistvene cilje v novi državni tvorbi. Ni šlo gladko. Pred prvo svetovno vojno so v nemški šoli v Brežicah učitelji vztrajali, da morajo otroci v šoli in na ulici govoriti nemško, a posamezniki tega niso vedno upoštevali, zaradi česar so bili pogosto zasramovani in fizično kaznovani. Čeprav se po združitvi Srbov, Hrvatov in Slovencev leta 1918 razmere še zdaleč niso uredile, pa je sin tedanjega brežiškega uradnika slikovito opisal očetovo navdušenje, ko se je lepega dne vrnil iz službe in vzneseno dejal: »Od danes naprej nemške besede več ne! Zdaj govorimo pa slovensko.«
Da je Slovenec in da ne potrebuje nemškega nabornega listka, pač pa slovenskega, je leta 1903 na dopisnici okrajnemu glavarju v Brežicah pisal pogumni »mladenič Janez Blažinč, Sela pri Brežicah«.
TZIP = Terenski zapiski Ivanke Počkar / Ivan Tiller, roj. 1913, Brežice / 9. 7. 2005.
Inventarna knjiga Etnologija, Posavski muzej Brežice.
Fotografija: Dopisnica Janeza Blažinča iz Sel pri Dobovi, inv. št. E6501.
