Rimska oljenka - instrument romanizacije, ne le svetilka
PEČATNO OLJENKO s pečatom VETTI si lahko ogledamo v sklopu razstave Štirje elementi: 2 – Ogenj. Keramična oljenka je bila izdelana v dvodelnem kalupu. Nosek – del oljenke, kjer je gorel stenj iz rastlinskih vlaken – je ožgan. Oljenka sodi v tip Loeschcke Xb, ki ga začnejo izdelovati ob koncu 1. stol. n. št. Na spodnji strani je odtisnjen pečat izdelovalca oz. mojstra. Odkrita je bila v Mrzlavi vasi. V dolžino meri 8,7 cm, v višino pa 3 cm. Posavski muzej Brežice jo hrani pod inventarno številko A 2295.
Oljenke so bile v rimski dobi zelo priljubljeno svetilo zaradi nizke cene, preproste uporabe in varnosti. Gorele so na katero koli rastlinsko olje ali loj. Vendar so Rimljani kot gorivo najraje uporabljali olivno olje, ki pri gorenju sprošča prijeten vonj in ne proizvaja sajastega dima. Poleg tega je olivno olje imelo za sredozemska ljudstva globok simbolni pomen, povezan z oljko kot svetim drevesom. Povezano je pa tudi z rimskodobno ekonomijo – na veleposestvih v Laciju, Etruriji in Kampaniji, kasneje tudi v Španiji in severni Afriki so z izkoriščanjem suženjskega dela pridelovali velike količine olivnega olja, prodaja le-tega pa je bila vir bogastva za tedanjo elito. Olivno olje so uporabljali tako v prehrani kakor za razsvetljavo. Onkraj realnih potreb je imperialna politična ekonomija spodbujala njegovo uporabo tudi v podporo identiteti in procesu romanizacije, čemur moramo prišteti tudi masovno rabo oljenk. Uporaba oljenk je viden, zunanji znak romanitas, pripadnosti rimskemu kulturnemu prostoru in rimski identiteti. Ni naključje, da množična produkcija oljenk, izdelanih v kalupu, sovpada z zgodnjeimperialno dobo.
Zanimiv je še podatek o porabi olivnega olja za razsvetljavo, ki se okvirno giblje od 20 do 50 litrov letno na prebivalca. Liter olivnega olja je zadostoval za 134 ur razsvetljave, je pokazal preizkus.
(Uporabljeni viri: Ex oriente lux. Rimskodobna svetila in oljenke iz Slovenije. IV mednarodni kongres zveze raziskovalcev svetil ILA Ptuj 2012.)
Pripravila: Jana Puhar, višja kustosinja
Foto: Gregor Molan
NAZAJ
