Ženske nosijo vodo
Zgodbe iz slovenskih muzejev
Od 24. januarja do 22. februarja 2024 je bila v Galeriji Posavskega muzeja Brežice na ogled gostujoča fotografska razstava ameriške umetnice
Lekhe Singh: »Ženske nosijo svet«. Avtorica se je z razstavo poklonila ženskam, ki milijone kilometrov prenašajo milijone kilogramov in za to nikoli ne prejmejo priznanja. Razstavo je dopolnjevala digitalna razstava
Ženske nosijo vodo, Zgodbe iz slovenskih muzejev. Razstava izpostavlja ženske na slovenskem območju, ki so nekaj deset let nazaj nosile vodo od različnih izvirov in vodnjakov do svojih domov ter v rekah prale perilo. Skozi zgodovino so nosile težke vrče in posode z vodo na svojih glavah ali ramenih, da bi zagotovile pitno vodo za svoje družine in skupnosti.
Razstava
Ženske nosijo vodo, Zgodbe iz slovenskih muzejev je nastala v sodelovanju s 15 slovenskimi regionalnimi muzeji – Belokranjski muzej Metlika, Dolenjski muzej Novo mesto, Goriški muzej, Koroški pokrajinski muzej, Muzej in galerije mesta Ljubljana (Mestni muzej Ljubljana), Muzej narodne osvoboditve Maribor skupaj s Pokrajinskim arhivom Maribor, Muzej novejše zgodovine Celje, Muzej Velenje, Muzeji radovljiške občine, Pokrajinski muzej Kočevje, Pokrajinski muzej Koper, Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Pomurski muzej Murska Sobota in Zasavski muzej Trbovlje.
Od 22. marca 2024, ko obeležujemo svetovni dan vode, je digitalna razstava na ogled še v Vodovodnem stolpu Brežice. Razstava dopolnjuje interaktivne vsebine o dediščini preskrbe z vodo.
D I G I T A L N A R A Z S T A V A
Prebivalci Posavja so se pred izgradnjo vodovoda s pitno vodo oskrbovali iz izvirov, studencev in vodnjakov, od koder so v posodah in vedrih prinašali vodo. Nošenje vode od vodnjaka do hiš je bilo mučno opravilo, čeprav je bila v mestu razdalja do vode krajša in pot položnejša kot na podeželju.
Nošenje vode na glavi od studenca, Veronika Rostohar, okoli leta 1964, Ponikve.
Nošenje vode od izvira.
Dekle z vedrom ob vodnjaku, Pribožič, Gorica pri Raztezu.
Perica v Kostanjevici na Krki, pred drugo svetovno vojno.
Metlika je dobila vodovod ob koncu leta 1935. To je bilo za Metličane najlepše božično darilo, saj so o njem sanjali dolgo vrsto let. Po mestu je bilo razporejenih trinajst javnih vodovodnih pip.
Živka Flajšman s škafom vode, ki ga je natočila na javni pipi pri župnijski cerkvi sv. Nikolaja v Metliki, okoli 1935. Foto: Mirko Trampuš. Hrani Mirko Trampuš.
Prvi vodovod v Beli krajini je bil odprt leta 1898 iz vodnega zbiralnika pod Blatnikom in je bil speljan v Semič, Petrovo vas med Semičem in Črnomljem in v Črnomelj. Po prvi svetovni vojni je sanitetno tehnični oddelek Higienskega zavoda iz Ljubljane začel po vaseh graditi javne vodnjake, leta 1933 pa so asanirali tudi studence v Stari in Novi Lipi.
Deklice iz Nove Lipe nosijo vodo, 4. julij 1954. Foto: Jernej Šušteršič.
Žena vleče vodo iz 'štirne na vago', Velike Dole, 1972.
Foto: Janez Bogataj.
Ažla
Po drugi svetovni vojni so bile razmere v Beneški Sloveniji težke, saj je bilo območje skoraj odrezano od ostale Furlanije in ni imelo nobenih povezav. Ljudje so se morali boriti za preživetje. Prvi ravnatelj Goriškega muzeja, Ludvik Zorzut, je v 50-ih in 60-ih letih 20. stoletja rad zahajal v Beneško Slovenijo, saj je tam prijateljeval s številnimi Slovenci, med drugi tudi z Ivanom Trinkom. Med svojimi obiski je dokumentiral tudi etnološke posebnosti ter življenje tamkajšnjih ljudi. V njegovem fotografskem fondu je tudi ženska iz Ažle, ki je prišla z vedrom natakat vodo k vaškemu vodnemu zbiralniku.
Fotografija ženske iz Ažle.
Breg
Nošnja vode iz oddaljenih studencev v hiše je bilo v preteklosti vsakodnevno opravilo žensk. Iz zaselka Breg (današnja vas Krasno) v Goriških brdih so ženske ponjo hodile v studenec, ki je bil od vasi oddaljen slab kilometer. Po vodo so šle po potrebi, 2-krat do 3-krat dnevno. Ženska je lahko na lesenem nosilcu prinesla 2 manjši vedri, ali pa si je na glavo, podloženo s svitkom, zadela večje vedro. Vodovod je v vas prišel leta 1953, vendar je bil spomin na težavno opravilo nošnje vode še vedno svež. Pripovedovala: Estera Medvešček, Krasno.
Leta 1996 sta Milena Drnovšček (desna) in Zdravka Markočič (leva) pokazali kako sta v mladih letih nosili vodo. Foto: Andrej Colja.
Ženska pomoč pri lomljenju ledu
Vse do uvedbe hladilnikov in hladilnih skrinj v drugi polovici 20. stoletja so ljudje uporabljali različne metode konzerviranja živil. Predvsem mesarji in gostilničarji so uporabljali led za ohranjanje svežine živil in pijače tudi v toplejših letnih mesecih. Hranili so ga v ledenicah, prostorih za skladiščenje pozimi nalomljenega ledu.
Ženska pomoč pri lomljenju ledu; lomljenje ledu v Črni okoli leta 1920.
Deklica ponuja vodo: »A bote pili?«
Otroško delo pri ročnih tradicionalnih kmečkih opravilih je bila skrb za pijačo. Otroci so imeli nalogo na polja in travnike prinašati svežo, hladno vodo iz bližnjih studencev. Z vodo v posodi in lončkom za pitje so hodili od enega do drugega delavca, ponujali in natakali pijačo.
Strojna, 1977. Foto: Marija Makarovič.
Posnetek življenja brigadirjev pri gradnji ceste, avtor neznan, 50. leta 20. stoletja.
Čipka file, 1. polovica 20. stoletja, avtor neznan, izdelana verjetno za okrasno blazino, motiv – ženska figura z vrčem.
Foto čipke: Andrej Peunik.
Domačinka po predaji ponuja vojakom vodo. Posneto 28. junija 1991 po predaji kolone tankov JLA v Limbušu.
Foto: Danilo Škofič, časnik Večer.
Zdravilišče Rogaška Slatina, vrelec Styria, 20./30. leta 20. stoletja.
Zdravilišče Rogaška Slatina, vlaganje steklenic v zaboje, 20./30. leta 20. stoletja.
Obiskovalci pri pitju naravne mineralne vode, Rogaška Slatina, 27. 9. 1937.
Perice ob Savinji, Celje, 30. leta 20. stoletja.
V duhu nadaljevanja skupnega prostovoljnega dela, s katerim je do sredine šestdesetih let 20. stoletja zraslo mesto Velenje, so številni prostovoljci na podoben način gradili tudi štiri kilometre dolgo cestno povezavo med Velenjem in vasjo Šentilj. Množično delovno akcijo ''Mesto – vasi'' je junija 1969 v fotoobjektiv ujel fotograf Ljuban Naraks.
Pri fizičnem delu, kot je kopanje ceste s krampi in lopatami, je bila oskrba z vodo na terenu nujno potrebna. Bolj kot za osvežitev v vročih dneh in za umivanje od prašnega dela umazanih rok, je bila voda potrebna za pitje. Tako kot pri domačih opravilih na njivah, poljih in vinogradih, ko je za hrano in pijačo skrbela gospodinja, je imela tudi pri skupinskih delovnih akcijah ženska to pomembno vlogo skrbnice. Mlajšim in starejšim prostovoljcem je večkrat prinašala vodo v priročnih posodah. Čeprav so ob delu moški pili tudi domači 'tolkec' ali pa z vinom mešan 'špricar', otroci najraje domači malinovec, je bila vsekakor sveža pitna voda tista, ki je najbolj odžejala žejne in osvežila utrujene.
Ženska prinaša pitno vodo na prostovoljni delovni akciji „Mesto – vasi'', junij 1969. Foto: Ljuban Naraks.
Voda, hrana in čebele
Fotografija predstavlja različne plasti pomena, ki se navezujejo na življenjsko pomembno vlogo žensk v družbi in hkrati na ekosistemsko pomembnost čebel, ki nam z opraševanjem zagotavljajo hrano in preživetje. Fotografija, kjer ženske namesto vode nosijo čebele na pašo, da bi jim zagotovile potrebno hrano, odraža kompleksnost njihove vloge pri ohranjanju življenja. Prvo, enako kot v nekaterih delih sveta, nosijo vodo za pitje, nosijo medeno hrano tudi čebele, ki skozi opraševanje omogočajo rast hrane. To poudarja vlogo žensk kot nosilk življenja in skrbnic za dobrobit njihovih družin in širše gledano celotne družbe. Drugo, prikaz žensk, ki nosijo čebele, postavlja poudarek na pomembnosti čebel pri opraševanju rastlin, kar je ključno za pridelavo hrane. Brez opraševanja bi bil obstoj številnih rastlinskih vrst ogrožen, kar bi imelo neposredne posledice za prehranjevanje ljudi. Tako kot ženske nosijo vodo za preživetje, nosijo tudi čebele za preživetje ekosistema. Tretje, povezava med čebeljim panjem in vodo lahko ponazorimo s simbolnim gibanjem in povezanostjo življenjskih elementov. Hkrati pa je voda v panju, ki jo čebele prinesejo vanj, nujna za preživetje same čebele, kar vzpostavlja dodatno povezavo med vodo, ženskami in čebelami. Ta povezava med ženskami, vodo in čebelami odpira prostor za razmišljanje o holističnem pristopu k preživetju in trajnostnem ravnanju z okoljem. Fotografija spodbuja razmislek o tem, kako so vsi ti elementi medsebojno odvisni in kako skrb za enega vpliva na skrb za drugega. Podobno kot v nekaterih delih sveta primanjkuje vode, se soočamo tudi s podobnim izzivom pri čebelah, ki kot opraševalke izumirajo in jih v določenih delih sveta sploh ni več.
Žurgovke pri studencu na koncu vasi, kamor so ženske hodile po vodo, januar 1973.
Hrani: Marija Muhvič.
Eden najstarejši vaških vodovodov na Kočevskem je bil zgrajen v Rajndolu okoli leta 1842. Voda je iz izvira na bližnjem hribu po lesenih ceveh pritekala v vaško korito sredi vasi. Ponjo so hodili tudi prebivalci okoliških vasi. Podoben in še starejši vodovod so imeli na Moravi.
Gottscheer Zeitung, april 1965, str. 5.
Gospodinja nataka vodo iz vaškega vodovoda, Vinice, 1959.
Foto: ing. Lojze Čampa.
Kuharici Gozdne uprave Grčarice pri črpanju vode iz vodnjaka.
Prebivalci otoškega mesta so se oskrbovali z vodo v mestnih vodnjakih. Vodo so zajemale in prenašale ženske in otroci v lesenih in pločevinastih golidah.
Da Pontejev vodnjak na današnjem Prešernovem trgu (nekdaj trg Muda) je eden največjih mestnih vodnjakov. Povezan je bil s celino, od koder je bil že konec 14. stoletja pod morjem speljan vodovod (lesene cevi), ki je veljal za enega največjih gradbenih dosežkov v bogati zgodovini mesta. Da Pontejev vodnjak je poimenovan po mecenu in mestnem podestatu Lorenzu Da Ponteju, ki je dal vodnjak zgraditi leta 1666. Izdelan je v obliki mostu, kar simbolizira njegovo ime, osmerokotni bazen za vodo pa je obdan s petnajstimi pilasti, na katerih so izklesani grbi koprskih plemiških družin, ki so prispevale sredstva za izgradnjo. Krasijo ga še štirje maskeroni, iz katerih je nekoč brizgala voda. Za zajemanje pitne vode so vodnjak uporabljali do leta 1898.
Mestni trg Muda, Koper, konec 19. stoletja.
Kmečki ženi prenašata v pločevinastih posodah vodo iz vaškega vodnjaka na dom. Tam, kjer ni bilo hišnih ali vaških vodnjakov, so hodili po vodo do bližnjih izvirov, potokov in rek, kar so večinoma opravljale ženske in otroci. Ženske so uporabljale za razbremenitev teže doma narejene svitke (polnjene z ovčjo volno), ki so jih položile na glavo pod golido.
Podeželje slovenske Istre, 1952. Foto: Andrej Pagon – Ogarev.
Prinašanje vode iz mlake v bližini domačije za napajanje živine, Brezje, Slovenske gorice, 90. leta 20. stoletja.
Hrani Pavla Klobasa v Brezju, Sveti Jurij ob Ščavnici.
Prenašanje vode je bilo v Halozah eno najpomembnejših, pa tudi težjih opravil, saj so bili običajno vodni izviri v globokih grapah, zato je bilo treba po strmem pobočju prinesti vodo do domačije na vrhu slemena v rokah v lončenem vrču ali na hrbtu v leseni brenti za vodo. Nekatere domačije so imele v bližini domačije skopane tudi globoke vodnjake ali pa so deževnico zbirali v betonskih cisternah, kar je ljudem zelo olajšalo oskrbo z vodo.
Babica; prenašanje vode v Halozah, 1974. Hrani Stojan Kerbler na Ptuju.
Vaščani iz okolice Radencev za lastne potrebe hodijo po mineralno vodo k petanjskemu vrelcu (Petanjci), ki je bil izpeljan izven zdravilišča, julij 1960.
Foto: Fanči Šarf.
Ritoperjeva gospodinja v Vučji Gomili nosi vodo v t. i. črnih vrčih, avgust 1962.
Foto: Fanči Šarf.
Vodnjak, ročna črpalka ali 'štirna'
Oskrba z vodo v Trbovljah je bila v začetku 20. stoletja problematična, zato so pričeli na občini razmišljati o gradnji vodovoda. Gradnje vodovoda so se lotili leta 1924 in 6 let kasneje je bilo vodovodno omrežje dolgo 12 km. To, da je vodovod dosegel rudniške kolonije, še zdaleč ni pomenilo, da je bila voda v vsaki hiši. Kolonijsko prebivalstvo je še vedno z vedri romalo k vodnemu viru – vodnjaku, ročni črpalki ali 'štirni', ki je stala nekje sredi kolonije. Tako je bilo marsikje še sredi 50-ih let 20. stoletja.
Vodnjak pri hiši Marka Borušaka.
'Žehta' – pranje perila
''Pranje perila je bilo vedno eno najtežjih ženskih opravil, mučno in naporno. Prale so, kjer je pač tekla voda: v potoku, na periščih, v pralnicah. Pranje je potekalo dva dni. Zvečer so perilo namočile, zjutraj pa so ga zmencale ('požulile') in sprale v 'škafu' in na 'plohu' (perilniku). Nato je sledilo kuhanje oz. luženje in izpiranje pri potoku ali na perišču.‚‘
Pranje perila v Trboveljščici, zima 1936.
Digitalna razstava
ŽENSKE NOSIJO VODO, Zgodbe iz slovenskih muzejev
Izbor fotografij in priprava besedil:
Posavski muzej Brežice, Andreja Matijevc, Nives Slemenšek;
Belokranjski muzej Metlika, Mateja Černič;
Dolenjski muzej Novo mesto, Alenka Stražišar Lamovšek;
Goriški muzej, Tanja Gomiršek;
Koroški pokrajinski muzej, Liljana Suhodolčan, Brigita Rajšter;
Mestni muzej Ljubljana, Blaž Vurnik;
Muzej narodne osvoboditve Maribor, Simona Tripkovič;
Muzej novejše zgodovine Celje, Helena Vogelsang Novak;
Muzej Velenje, Špela Regul;
Muzeji radovljiške občine, dr. Petra Bole;
Pokrajinski arhiv Maribor;
Pokrajinski muzej Kočevje, Matej Rački;
Pokrajinski muzej Koper, Tina Novak Pucer;
Pokrajinski muzej Ptuj Ormož, Monika Simonič Roškar;
Pomurski muzej Murska Sobota, Jelka Pšajd;
Zasavski muzej Trbovlje, Gregor Jerman.
Koordinacija:
Alenka Černelič Krošelj, Andreja Matijevc, Anja Zagode
Jezikovni pregled :
mag. Mateja Jankovič Čurič
22. marec 2024
Posavski muzej Brežice, zanj Alenka Černelič Krošelj, direktorica
Razstavo so omogočili:
NAZAJ
