Med drugo svetovno vojno je bilo društvo, kot vsa ostala slovenska društva, ukinjeno, okupator pa je odstranil sokola s portala bivšega telovadišča. Svoje mesto na brežiškem stadionu je ponovno zavzel ob 130. obletnici ustanovitve Južnega sokola dne, 6. novembra 1993. Slovesno sta ga odkrila nekdanja sokolska aktivista Mimica Avsec in Rudi Zagode. 
Po poročanju časopisa Naš glas iz dne, 11. novembra 1993,  je bilo hkrati tudi odprtje novogradnje na stadionu s trim kabinetom, garderobami in sanitarijami. Po slovesnosti so po sokolski tradiciji sledile še športne aktivnosti. Dolenjski list z dne, 11. novembra 1993, v svojem poročanju o slovesnem dogodku napove, da bodo prireditve, ki so se začele ob tej priložnosti, dosegle vrhunec v letu 1994, ko bo brežiško sokolsko društvo praznovalo 90. obletnico ustanovitve.
Na razstavi Štirje elementi: 4–Zrak v sklopu Oddih predstavljamo fotografijo otvoritve sokolskega stadiona z dne 9. 7. 1934 ter razglednico sokola, na kateri je pripisan datum 16. 7. 1939.




 
Prijetno podnebje, lepa okolica, urejene sprehajalne poti ter naravna kopališča na Savi, Mirni in Sevnični so v Sevnico privabljala številne goste z vseh koncev Avstro-Ogrske, ki so jih domačini imenovali »zomerfrišerji«. S prihodom železnice v Posavje leta 1862 se je svet še bolj odprl in Sevnica je postala znan letoviški kraj. Z ureditvijo poti ter gradnjo planinskih domov so se letoviščarji začeli vzpenjati na bližnje hribe – Topolovec, Sv. Rok, Lisco, Mrzlo planino in Bohor, kjer so lahko uživali v svežem višinskem zraku in soncu.
Na razstavi Štirje elementi: 4–Zrak v sklopu Oddih predstavljamo razglednice izjemno priljubljene izletniške točke v Posavju, Lisce. Prvo kočo na Lisci, kjer je lahko takrat prespalo do 30 planincev, je ime dobila po nadučitelju na Razborju, Blažu Jurku (1859–1944), začetniku planinstva v Posavju, so slovesno odprli 21. avgusta leta 1902. Jurkova koča po 1. svetovni vojni ni več zadoščala za naraščajoči obisk planincev, zato so leta 1932 zraven zgradili večji planinski dom, oba pa sta bila med drugo svetovno vojno požgana. Leta 1952 je planinsko društvo Krško poleg obnovljene Jurkove koče odprlo novi planinski - Tončkov dom, ki je ime dobil po Tončku Čebularju, predsedniku Planinskega društva Lisca.


Razglednica, otvoritev planinske koče na Lisci, 19. 6. 1932, inv. št.: Z4:3091. Hrani Posavski muzej Brežice.


Razglednica, Posavje z Lisce, 1937, inv. št.: Z3:1878. Hrani Posavski muzej Brežice.

Pripravila: Maja Marinčič.
 

---

 KROVSKO ORODJE – zračna, prepihana dediščina

---

Krovstvo slamnatih streh se navezuje na neposredno uporabo slame za prekrivanje strehe. Za pokrivanje streh so uporabljali pšenično ali rženo slamo V 70. letih 20. stoletja je ta dejavnost skoraj zamrla, in znova oživela ob koncu 20. stoletja, ko se je povečalo zanimanje za ekološko neoporečne kritine in obnovo kulturnih spomenikov. Danes je to rokodelstvo zelo redko in zaradi spremenjene kmetijske tehnologije zahteva že posebno pripravo gradiva (slame) ter znanje in večine starih mojstrov krovcev.
Na razstavi Štirje elementi: 4–Zrak je v tematskem sklopu Prepih prikazano različno krovsko orodje za pokrivanje strehe s slamo. Krovska deska za ravnanje slame za kritino je izdelana iz lesa in kovine. Na ročaju ima železen kavelj, ob strani v nizu pa 12 žebljev brez glavice za ravnanje slame. Krovec iz Podsrede je s to »desko« rokodelsko dejavnost opravljal v prvi polovici 20. stoletja, med letoma 1900 in 1950. Orodje je kasneje pustil pri družini Miklavčič v Dolenjem Leskovcu pri Brestanici. Njegovo orodje je leta 1989 muzeju darovala Marija Miklavčič in zraven podarila še ščit za koleno - osnovni krovčev pribor. S kompletom treh krovskih orodij, prav tako predstavljenem na razstavi, je delal, in več kosov orodja tudi sam izdelal, mizarski mojster Franc Ameršek, rojen leta 1883 v Prešni Loki (umrl je star 89 let) v občini Sevnica. Njegovo orodje je muzej pridobil leta 2004 od njegovega najmlajšega sina Rudija Ameršeka iz Žurkovega Dola.


      
Različno krovsko orodje na razstavi Štirje elementi: 4 – ZRAK. Foto: Stanka Glogovič.      

Pripravila: Stanka Glogovič
 

---

 »ZRAČNI« PRIIMKI IN KRAJI POSAVJA

---

Del razstave Štirje elementi: 4 – ZRAK so tudi priimki in kraji z imeni, povezanimi z zrakom. Na majhnem, a naravno in kulturno izredno pestrem območju Posavja je vsaj 36 priimkov, ki so različno povezani z zrakom. Določajo prebivalce v 165 krajih po celotnem Posavju. Lahko so povezani z zrakom, zračnimi pojavi, oblikami zraka, zračnimi živalmi in na druge načine. Najpogostejši priimek je Kos, ki se pojavlja v 28 naseljih. Med najpogostejše »zračne« priimke v Posavju sodijo še Omerzel in Pavlin, pojavljata se v 25 naseljih, Golob, pojavlja se v 21 naseljih, in Oblak, ki se pojavlja v 15 naseljih. Noben »zračni« priimek se ne pojavlja v vseh šestih posavskih občinah.
Kraji z največ »zračnimi« priimki v Posavju so Brežice, Sevnica in Krško. V Brežicah se pojavlja 14 različnih »zračnih« priimkov, v Sevnici in Krškem pa dva manj. Največ, in sicer 23 različnih »zračnih« priimkov se pojavlja v občini Brežice, 22 v občini Krško, 19 v občini Sevnica, 11 v občini Radeče, 5 v občini Kostanjevica na Krki, 3 pa se pojavljajo tudi v občini Bistrica ob Sotli.
Z zrakom so povezana tudi imena štirih posavskih krajev. Dva, Čelovnik in Vetrnik, se nahajata v občini Sevnica, kraja Goli Vrh in Sveti Duh pa v občini Krško. Večina imen krajev je povezana z vetrom, naravnim gibanjem zraka, ki ga povzroči sila zaradi razlik v zračnem tlaku.
»Zračne« priimke in kraje, ki so predstavljeni v razstavi na dotikalnem računalniku, si lahko ogledate tudi spodaj:


Pripravil: Boštjan Kolar
 

---

  KNJIŽICA RIMSKI ROMAR IZ LETA 1913

---

Na večzvrstni razstavi Štirje elementi: 4 – ZRAK v tematskem sklopu oddih s temo Romarstvo v Posavju »Prostori in poti blagoslovljenega in svetega zraka« razstavljamo knjižico z naslovom Rimski romar. Verska publikacija je hkrati osebna izkaznica posameznika in kažipot udeleženca/udeleženke 3. vseslovenskega romanja v Rim leta 1931. Množično romanje je v organizaciji katoliške cerkve potekalo od 7. do 18. aprila, v »konštantinskem« jubilejnem letu, ko je katoliški svet praznoval 1600 let od podpisa milanskega edikta (l. 313). S tem dokumentom je Konstantin I., prvi cesar, ki je sprejel krščanstvo, uzakonil versko svobodo in s tem izenačil krščanstvo z drugimi verstvi. Knjižico Rimski romar je natisnila Katoliška tiskarna v Ljubljani. Na notranji strani platnice je natisnjen obrazec - legitimacija za romanje, ki se glasi na Antonijo Novak.

Ne le leta 1913, ko je bilo množično vseslovensko romanje v sveto mesto, ampak tudi še danes je Rim najmnožičnejše obiskani evropski romarski kraj, poleg Kompostela, Lurda, Fatime, Trsata in Međugorja. Seveda je bila to dolga pot, na katero se je romar podal vsaj enkrat v življenju, toliko pogosteje pa na božje poti in svete kraje v domači deželi, kot so Višarje, Brezje in Ptujska Gora, ter izbrane božje poti v domačih regijah. V Posavju imamo več pomembnih, znanih in pogosto željenih ter obiskanih romarskih krajev in cerkva. Posebno je svetišče v Brestanici, bazilika Lurške Matere Božje, zgrajeno ob 50. obletnici Marijinih prikazovanj v Lurdu, zato mu pravijo tudi »slovenski Lurd«. Med priljubljenimi posavskimi romarskimi kraji so: Topolovec nad Boštanjem, Svete gore nad Bistrico ob Sotli in Slinovce pri Kostanjevici na Krki.


Knjižica Rimski romar. Ljubljana 1913. Na notranji strani platnice natisnjen obrazec – legitimacija za romanje, ki se glasi na Antonijo Novak. Papir, mehka vezava, 103 mm x 165 mm, 66 strani, inv. štev.: E4975. Hrani Posavski muzej Brežice.


Knjižica Rimski romar na razstavi Štirje elementi: 4 – ZRAK. Foto: Stanka Glogovič.

Pripravila: Stanka Glogovič.
 
Kot je alegorija elementa Zrak Hermes oz. Merkur pri Grkih in Rimljanih, sel in glasnik bogov, najhitrejši med nebom in zemljo, je v krščanstvu – najhitrejši med nebom in zemljo – nadangel Rafael, vodnik zdravnikov in popotnikov. Krščanstvo izpostavlja angele, duhovna bitja z zračnim, eteričnim telesom, ki so simboli božjih funkcij. Njihova hierarhija je povezana z njihovo bližino božjemu prestolu. Med najvidnejšimi so kot angeli štirih elementov in vetrov, nadangeli. V umetnosti so najpogosteje upodabljani nadangeli, Mihael (zmagovalec nad zmajem), Gabriel (sel in pobudnik) in Rafael (vodnik zdravnikov in popotnikov), ki so kot božji glasniki in prenašalci sporočil upodobljeni s krili, vendar v podobi človeka.

Prvo glasbilo, ki se je pojavilo v umetnosti z religiozno vsebino ob upodobitvi angela, je bila trobenta kot simbol božjega in angelskega glasu. Od 8. stoletja naprej je bila atribut poslednje sodbe, največkrat pa del instrumentov nebeške harmonije. Trobenta je že v starem testamentu omenjena kot glasbilo z magično in hkrati rušilno močjo ter simbolizira povezavo elementov in dogodkov, ki jih zaznamuje nebeška manifestacija. Ob kipu iz 18. stoletja, ki upodablja angela s trobento, je na razstavi Štirje elementi: 4– Zrak predstavljen angel s trobento na reliefu Vstajenje mrtvih iz druge polovice 18. stoletja. Delo neznanega rezbarja je ostanek nekdanje prižnice in je na razstavi Štirje elementi: 4 – Zrak vključen v zadnji sklop Izdih. Motiv poslednje sodbe je bil del obsežnejšega teološkega programa te cerkvene opreme in je vernike opominjal na apokaliptično nevarnost. Vstajenje mrtvih prikazuje množico umirajočih in nad njimi angela s trobento, ki je običajni motiv vstajenja mrtvih in napoveduje poslednjo sodbo, ko bo ob koncu sveta Kristus prišel sodit živim in mrtvim.
 

Vstajenje mrtvih z angelom s trobento, druga polovica 18. stoletja, neznani rezbar, les, pozlačen in posrebren. Hrani Posavski muzej Brežice, inv. št. KZ 1/39. Foto: Gregor Molan	Angel s trobento, 18. stoletje, neznani rezbar, les, poslikan in pozlačen. Hrani Posavski muzej Brežice, inv. št. KZ 1/67. Foto: Gregor Molan

Pripravila: Oži Lorber, muzejska svetovalka

 
Letošnji svetovni dan zdravja, ki je že drugo leto zapored posvečen zdravstvenim delavcem, poteka pod geslom »Gradimo pravičnejši, bolj zdrav svet«. Že več kot leto dni se soočamo z epidemijo in njenimi posledicami, ki so posegle na vsa področja naših življenj. Bolj kot kadarkoli je jasno, da je epidemija pokazala realno stanje tudi v zdravstvu in le predanemu delu zdravstvenih delavcev se lahko zahvalimo, da se vsak dan naraščajoče se številke obolelih ne spremenijo v katastrofo.
V stoletjih zgodnjega veka pa je bilo marsikaj drugače. Na razstavi Štirje elementi: 4 – ZRAK predstavljamo epidemije nalezljivih bolezni v Posavju skozi stoletja. Le-te so bile že od nekdaj stalne spremljevalke človeštva. Zlasti v mestih so zahtevale največ smrtnih žrtev, močno pa so vplivale tudi na promet, obrt in trgovino. Prebivalci Posavja so se najbolj bali kuge, s katero so enačili vse vrste nalezljivih bolezni, ki so povzročale množično umiranje: črne koze, jetika, trebušni tifus, kolera in gripa. V posavskih krajih se je »črna smrt« najsiloviteje in v več valovih pojavljala v 17. stoletju, v dobi velikih kužnih epidemij.
Za najhujšo epidemijo nalezljivih bolezni je v 19. stoletju veljala kolera. Sprva so ljudje pomoč in uteho iskali predvsem v pobožnih molitvah, kasneje pa so proti »bljuvodriski iz jutranjih dežel« nastopili z enakimi ukrepi kot stoletja prej proti kugi: z zaprtjem mej med deželami, Vojna krajina, kamor je spadal tudi del obmejnega posavskega območja, pa se je preoblikovala v zdravstveni kordon, ki je varoval pred vdorom nalezljivih bolezni iz turških dežel.
Leta 2018 je minilo sto let od pandemije španske gripe, ki je v letu in pol trikrat obkrožila svet. Drugi val epidemije gripe med septembrom in decembrom je leta 1918 prizadel tudi prebivalce Posavja. Med najbolj prizadetimi skupinami, ki so obolevale za »špansko boleznijo«, so bili ravno šolarji, zaradi česar so jeseni leta 1918 za en mesec zaprli šole.
 

Vest o smrti učenca krške meščanske šole zaradi španske gripe. Zaradi »španske« so v Krškem zaprli šole. Slovenski narod, 31. 10. 1918, št. 256, str. 6. Hrani Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si.	Zaščitna maska je postala sinonim za epidemijo novega tisočletja. Kirurška maska za obraz, za enkratno uporabo. Nošena je bila v času trajanja koronavirusa COVID-19, akc. št.: 320/2020.

Pripravila: Maja Marinčič

 
V Sloveniji ima čebelarstvo izjemno dediščino. V Posavju sega vse od neolitika (4000 let p. n. št.) oziroma posod iz Ajdovske jame, na katerih so odkrili sledove voska, iz 1. in 2. stoletja pa je ohranjeno pisalo stilus z Drnovega (rimskega Neviodunuma), s katerim so pisali po povoščeni tablici. Za zgodovino čebelarstva pomembnih osebnosti sta dva, ki ju povezujemo s Posavjem. Janez V. Valvasor (Ljubljana, 1641 – Krško, 1693) je v 17. stoletju v svoji knjigi Salva vojvodine Kranjske (1689) opisal čebelnjak, panj in trgovanje z medom ter zapisal krajnsko besedo čebela kot Zhebela. V 19. stoletju, ko se je že uveljavilo intenzivno čebelarjenje, je bil v Gradišču ob Raki rojen Martin Humek (1870–1943), sadjar, čebelar in strokovni pisec. Prav na Raki imajo najdaljšo tradicijo čebelarskega društva v Posavju, kjer domuje skupaj dvanajst društev z okoli 500 člani. Med starejša čebelarska društva sodijo še radeško, sevniško, krškopoljsko (danes leskovško), senovsko-brestaniško, krško in kostanjeviško, mlajša so društva v Šentjanžu in v brežiški občini (Brežice, Krška vas, Dobova-Kapele).

Na večzvrstni razstavi Štirje elementi: 4–ZRAK predstavljamo enega od enajstih čebeljih panjev, ki jih je Posavskemu muzeju Brežice podarila Terezija Kovačič iz Brežic. Bili so last posavskega čebelarja Kovačiča, ki je čebelaril vse življenje, od dvajsetih do sedemdesetih let 20. stoletja. Panj je pravokotne oblike izdelan iz desk, skupaj zbitih z žeblji, v dolžino meri 71 cm, širok je 31 cm, visok pa 18,5 cm. To je panj kranjič, večinoma pravokotne, četverokotne oblike in narejen iz lipovega ali topolovega lesa. Bil je splošno razširjen panj do začetka 20. stoletja, do uvedbe Alberti Žnideršičevega (AŽ panj) panja po letu 191O. Vendar so predvsem kmečki čebelarji preproste, nizke panje – kranjiče, množično izdelovali do druge svetovne vojne.

Pripravila: Stanka Glogovič

Fotografiji:
Čebelni panj čebelarja Kovačiča. Posavskemu muzeju Brežice ga je podarila Terezija Kovačič iz Brežic leta 1994, pred podiranjem čebelnjaka. Inv. št.: E5930. Foto: Gregor Molan za Posavski muzej Brežice.
Kovačičev čebelji panj na večzvrstni razstavi Štirje elementi: 4–Zrak. Foto: Gregor Molan za Posavski muzej Brežice.
   
Na občasni razstavi Štirje elementi: 4 – Zrak je predstavljen kip angela s trobento, ki je izvorno iz kapele gradu Orešje na Bizeljskem in je bil del oltarne celote neznanega kiparja iz 18. stoletja. Izrazito elegantna snovnost telesnih oblik pod rahlo valujočim oblačilom z bogato draperijo opredeljuje nebeško bitje z magično močjo, ko izvablja zvoke iz glasbila. V umetnosti z religiozno vsebino je  bilo prvo glasbilo prav trobenta, ki se je pojavila skupaj z angelom in je bila simbol božjega in angelskega glasu. Od 8. stoletja naprej je bila atribut poslednje sodbe, največkrat pa del instrumentov nebeške harmonije. Trobenta je že v starem testamentu omenjena kot glasbilo z magično in hkrati rušilno močjo ter simbolizira povezavo elementov in dogodkov, ki jih zaznamuje nebeška manifestacija.  

S podobo angela z drugačnim atributom, gorečim srcem, se srečamo na stalni razstavi Sledi sakralne dediščine Posavja 17. in 18. stoletja in smo ga posebej izpostavili ob razstavi Štirje elementi: 2 - Ogenj. Kipar Mihael Pogačnik (deloval v prvi polovici 18. stol.) je upodobil figuro angela z gorečim srcem v rokah v podobi božjega poslanca brez peruti. Razgibanost figure v rahli S liniji in v koraku je kipar poudaril z bogatim gubanjem draperije angelovega oblačila, ko z levo  nogo še trdno stoji na oblaku, z desno se je ravnokar uprl, da bi lažje predal plameneče srce. Dr. M. Komelj poudarja razširjenost ikonografskega motiva »gorečega srca« v baroku, ki ga dojamemo kot tradicionalen način goreče povezanosti z nebom, ki simbolizira predstavo o ljubezni do boga, pa tudi kot središčno znamenje popolne odprtosti in strastne predanosti, ki sama po sebi ponazarja temeljno čustveno osnovo baročne ustvarjalnosti in njenega strastnega zanosa. 

Pripravila: Oži Lorber, muzejska svetovalka
 
Pajkl (pajkelj, vejalnik, veternik) je stroj na ročni pogon za odstranjevanje plev in primesi iz žita. Nadomestil je ročno čiščenje žitnega zrnja. S pajklom so žitno zrnje »spajkljali« - očistili. Širok lesen lijak, v katerega so vsipali žito, je sproščal s tresenjem žito nad veter, povzročen z lopatastim kolesom. Pleve so ob tresenju letele ven zadaj, ob strani so prestregli slabše žito, spredaj pa čisto, kvalitetno žitno zrnje. Sprva so pajkle gnali ročno, kasneje so jim namestili motorizirane pogone (jermenice s pogonom na motor).
V rabo je prihajal ob konca 19. stoletja, v prvih desetletjih 20 stoletja so ga uporabljali vse pogosteje in hkrati začeli opuščati prejšnji, ročni način čiščenja žita. Ob uvajanju kombanjev, konec 60. let 20. stoletja, je bil pajkl opuščen.
Na večzvrstni razstavi Štirje elementi: 4 – ZRAK je razstavljen pajkl, ki je mehanski, ima kolo z ročico, in so ga poganjali ročno. Stroj je bil narejen okoli leta 1908 pri Moškonovih v Brestanici. Z njim so delali še v prvih povojnih letih. Kmetija je imela 4 ha obdelovalne zemlje. Muzeju ga je leta 1988 daroval Adolf Moškon iz Brestanice.

Pripravila: Stanka Glogovič, kustosinja
 
Angeli, sli in glasniki med nebom in zemljo so alegorija elementa zrak. Na razstavi Štirje elementi: 4 – Zrak predstavljamo nadangela Mihaela, ki je zavetnik katoliške cerkve in priprošnjik umirajočih. Kip je vključen v zadnji sklop Izdih in je povezan z  verovanjem in odhodom v večnost.
Sveti Mihael, delo neznanega kiparja nastalo konec 17. stoletja, izvira iz Gutmannsthalove zbirke iz Hotemeža pri Radečah. Predstavlja nadangela Mihaela v boju z zmajem kot zmagovalca v podobi viteza s krili, ki z nogo pritiska na zmajev trup, ko sulico zabada v zmajev gobec.
Po krščanskem izročilu je nadangel Mihael angel smrti in božje pravice, ki je premagal zmaja in s tem dosegel zmago nad zlodejem. Je priprošnjik umirajočih, saj vsako dušo obišče v trenutku smrti in ji da priložnost odrešenja, zato je pogosto upodobljen s tehtnico, s katero tehta duše. Nadangel Mihael je zavetnik katoliške cerkve, in raznih poklicev od bančnih uslužbencev, izdelovalcev avtomobilov, krojačev, lekarnarjev, livarjev, pekov, steklarjev, trgovcev, vojakov do zlatarjev. Češčenje sv. Mihaela se je od 8. maja 492, ki je povezano s prikazovanjem na Monte Gargano v južni Italiji, močno razširilo po zahodni Evropi, še posebej  severno od Alp. V Nemčiji so praznik nadangela Mihaela praznovali 29. septembra. S tem  praznikom so bile povezane zamenjave služabništva, konec šolskega pouka, čas sejmov, mladinskih sprevodov, žetvenih običajev ipd.


S podobo nadangela Mihaela se srečamo tudi na stalni razstavi Sledi sakralne dediščine Posavja 17. in 18. stoletja. Na oljni sliki Andreja Janeza Herrleina (*6. 9. 1738, Kleinbardorf, † 2. 5. 1817, Ljubljana), je upodobljen prizor nadangela Mihaela v boju, ko je z ognjenim mečem in priklenjeno verigo pod svojimi nogami zmagoslavno obvladal Satana, prispodobo zla. Podoba upodobljenega nadangela izpričuje slikarjevo obvladovanje figure, čeprav se je lepotni ideal v obdobju poznega baroka že krepko spremenil. Iz voluminozne monumentalnosti baroka se figura spremeni v mehko in umirjeno razgibanost na pol golega snovnega telesa, obdanega v nežne barvne tone bogato nagubanega oblačila. Po dr. Šerbelju je slikar Herrlein prav z nadangelovo draperijo, naslikano z lahkotnimi barvnimi odtenki v mehkem valovanju, naznanil prihajajočo novo dobo.

Pripravila: Oži Lorber, muzejska svetovalka
 
Kroglasta žara iz zelenkastega stekla je bila namenjena shranjevanju pepela pokojnika. Odkrita je bila ob arheoloških izkopavanjih v letih 1958/59 v enem od številnih rimskodobnih grobov v Ribnici pri Jesenicah na Dolenjskem. Izdelana je v steklarski tehniki pihanja, ki je v 1. stoletju novost. Z njeno iznajdbo se je proizvodnja steklarskih izdelkov zelo poenostavila in postala cenovno dostopna vsem, zato je tudi uporaba stekla postala množična. Eden od rezultatov te novosti je tudi pogostejše pridajanje steklenih predmetov v grobove.  
Rimljani so verovali v posmrtno življenje, zato so umrlim v grob priložili njihove najljubše predmete oziroma predmete, ki naj bi jim služili v življenju onkraj. Umrlega naj bi  brodnik Haron popeljal preko reke Stiks, zato so pokojniku v grob priložili novec za plačilo brodnine. Ostali pridatki in njihovo število so bili odvisni od statusa in premoženja pokojnika. Večkrat je v grobni jami poleg posmrtnih ostankov bila pridana le glinena posoda ali oljenka. Od statusa umrlega je bila odvisna tudi velikost pogrebnega sprevoda, s katerim so pokojnika pospremili k večnemu počitku. Sežgali so ga na grmadi ob grobnici in žaro s pepelom nato položili v grobnico. Iz rimskih časov izvira še danes poznani rek, da se o mrtvih sme govoriti samo dobro.
Žaro si je mogoče ogledati na razstavi Štirje elementi: 4 – Zrak. Vključili smo jo v sklop Izdih, v katerem govorimo o običajih in verovanjih, povezanih z minevanjem in slovesom od pokojnika.

Pripravila: Jana Puhar, višja kustosinja
 
Posoda iz rdečkastorjave gline je bila odkrita ob izkopavanjih grobišča v Ajdovski jami pri Nemški vasi. Posodo so napolnjeno s hrano prinesli pokojniku ob posebnem pogrebnem obredu. Posoda je izrazito ozka in visoka, bikonične (dvojno stožčaste) oblike, z navzven izvihanim ustjem. Na prehodu ramena v vrat ima posoda ušesca, skozi katera je bila napeljana vrv za obešanje.
Tak tip posode je značilen za lasinjsko kulturno skupino, ki je zaznamovala prehod iz mlajše kamene v bakreno dobo na območju zahodnega dela Panonske nižine, z Donavo kot vzhodno in severno ter obronki Dinarskega gorovja in Alp kot južno in zahodno mejo. Ajdovska jama pri Nemški vasi je edino doslej poznano jamsko grobišče, pripadajoče temu obdobju. Arheološka izkopavanja so razkrila izjemno zanimive in dragocene informacije o pogrebnih ritualih te skupnosti. V Ajdovski jami je bilo odkritih šest skupin pokojnikov, s skupno 31 posamezniki. Pokojniki so v jami bili izpostavljeni, ne pa tudi pokopani. Njihovi posmrtni ostanki pa so bili kasneje preneseni na drugo mesto znotraj jame. Nekatere grobove so označili s kamenjem, pokojniku pa so pridali tudi osebne predmete: nakit, orodje, orožje in posode s hrano. Ostanki posod, živalskih kosti in žit pričajo, da so pokojnikom darovali živila tako ob pokopu kot ob kasnejših obiskih groba.
Posoda je predstavljena na razstavi Štirje elementi: 4 – Zrak v okviru sklopa Prepih, v katerem govorimo tudi o podnebnih spremembah in njihovem vplivu na človeštvo.

Pripravila: Jana Puhar, višja kustosinja
 
Na praznik Lurške Matere Božje 11. februarja se spominjamo prikazovanja Marije v francoskem mestu Lurd. Hkrati na njen god od leta 1992 obeležujemo svetovni dan bolnikov. V Brestanici stoji ena izmed sedmih bazilik na Slovenskem in edina v Posavju, kjer imamo »mali slovenski Lourd«, brestaniško cerkev, posvečeno Lurški Mariji. Zgrajena je bila ob 50. obletnici Marijinih prikazovanj v francoskem Lurdu. V Posavju so Lurški Materi Božji posvečene še kapela v župniji Sv. Peter pod Svetimi gorami in kapela v Malem Mraševem, župnija Sv. Križ – Podbočje.
Novo župnijsko cerkev župnije Rajhenburg so začeli graditi leta 1908 na stavbnem zemljišču, ki ga je podarila domačinka Ana Korban. Načrte za cerkev je zasnoval graški arhitekt Hans Pascher. Cerkev dolga 51 m, široka 22 m in visoka 16 m, je bila zgrajena z darovi vernikov iz vse Slovenije. Poseben okras cerkve so barvna okna, izdelana v tirolskem Insbrucku. Prizor Lurške Marije z Bernardko je v glavnem oknu prezbiterija. Nova župnijska cerkev je bila posvečena 2. julija 1914, na dan, ko je skozi Rajhenburg peljal vlak s krsto cesarskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in soproge Sofije, ki sta bila ubita v Sarajevu.
Bazilika Lurške Marije je bila priljubljen motiv fotografov, ki so veduto brestaniškega trga z baziliko natisnili v obliki razglednic.  Na razstavi Štirje elementi: 4 – ZRAK predstavljamo dve. Prva, predstavljena v tematskem sklopu »Oddih« z motivom Rajhenburga in bazilike, so natisnili v Tiskarni očetov trapistov v Rajhenburgu leta 1918. S tiskanjem razglednic novozgrajene cerkve Lurške Marije so skupaj z župnijo in meščani želeli postaviti Rajhenburg za novo romarsko središče – slovenski Lurd.
Drugo na kateri je predstavljena notranjost bazilike je fotografiral Vinko Bavec (1899–1969), ki se je uveljavil kot uspešen fotograf, bil pa je tudi eden vidnejših založnikov in izdajateljev razglednic. Leta 1929, ko je v Rajhenburgu odprl fotoatelje, je za fotografije notranjosti bazilike v Rajhenburgu in senovške šole prejel priznanje jugoslovanskega dvora. S podeljenim častnim nazivom je od takrat označeval svoje fotografije oziroma s suhim žigom z napisom VINKO BAVEC fotograf s kraljevim dvornim priznanjem RAJHENBURG. Nagrajene fotografije notranjosti bazilike so bile kmalu za tem izdane v obliki razglednice.
 
Pripravili: Maja Marinčič in Stanka Glogovič, kustosinji

Literatura:

• Černelič Krošelj, Alenka (ur.). 2020. Štirje elementi: 4 – Zrak. Brežice: Posavski muzej.
• Fürst, Irena. 2013. Trapisti v Rajhenburgu. Kronika: časopis za krajevno zgodovino 61: 553-574.
• Vončina, Dejan. 2014. Fotografi družine Bavec. Ljubljana: Orbis.
• Čuk, Silvester. 2018. Lurd na Slovenskem. https://www.revija.ognjisce.si/iz-vsebine/priloga/17382-lurd-na-slovenskem

 
Na razstavi Štirje elementi: 4 – ZRAK je v sklopu teme »Vdih« predstavljeno gradivo o bolnišnični oskrbi v Brežicah. Tu se je že vse od začetka 19. stoletja zaradi pogostih epidemij tifusa in črnih koz, ki so zahtevale bolnišnično oskrbo ter zaradi slabih prometnih povezav z okoliškimi bolnišnicami (Zagreb, Celje, Novo mesto), pojavljala potreba po bolnišnici. 5. junija 1873 je s svojim delovanjem začela skromna bolnišnica, ki je imela 8 postelj. Svoje prostore je imela v hiši številka 100 (današnja Ulica stare pravde 26). Njen prvi zdravnik je bil dr. Karl del Cott, ki je poleg svojega zdravniškega dela ob pomoči dveh strežnikov, opravljal službo v bolnišnici.
Spomladi leta 1887 so na zemljišču izven mesta začeli z gradnjo nove bolnišnične stavbe, ki je bila svojemu namenu slovesno predana 1. januarja 1889. Bolnišnica je imela v pritličju kirurški oddelek, hišno kapelico, upravo, operacijske prostore in primarijevo sobo, v prvem nadstropju pa bolniške sobe s 60 bolniškimi posteljami in lekarno. Med prvo svetovno vojno, so v zaledju soške fronte organizirali vojaške bolnišnice. Tudi v brežiški bolnišnici, osnovni šoli in gradu so zdravili ranjene in obolele s soškega bojišča.
Povojno obdobje je s svojim delom zaznamoval dr. Josip Cholewa, po rodu Poljak (v Brežicah od 1919 do 1937), ki je svoje življenjsko delo posvetil raziskovanju rakavih obolenj. V svojem majhnem onkološkem laboratoriju, ki ga je v bolnišničnih prostorih osnoval z lastnimi sredstvi je delal poizkuse, izsledke pa redno objavljal v domačih in tujih strokovnih revijah. Osnoval je temelje današnjega Onkološkega inštituta Ljubljana in bil njegov prvi vodja vse do dvoje smrti leta 1942.
Pomen edine bolnišnice v Posavju se v času svetovne pandemije koronavirusa izraža bolj kot kdaj koli prej. Njeni zaposleni se vsakodnevno soočajo z oskrbo težje obolelih s COVID-19. Kljub »črnim številkam« v posavski regiji pa vsi skupaj optimistično zremo v prihodnost.


Pripravila: Maja Marinčič, kustosinja
Pripravila: Maja Marinčič, kustosinja

Literatura:
1. Publikacija Štirje elementi: 4 – ZRAK, Posavski muzej Brežice, Brežice, 2020.
2. Polona Brenčič in Mavsar Silvo: Brežice: stoletje na razglednicah, Neviodunum, Krško, 2010.
3. Vlado Berglez: Bolnišnica v Brežicah. V: Posavje I, Svet za prosveto in kulturo, Brežice, 1957, str. 112-118.

 
Še konec 20. stoletja so ljubitelji belih strmin lahko uživali na več smučiščih v Posavju: Lisci, Bohorju, Planini nad Podbočjem, Čatežu ob Savi, Pečicah, Krškem, ter drugih manjših krajih. Otroci so se zimskih radosti naužili kar na bližnjih zasneženih gričih, kjer so se spuščali z lesenimi sankami ter z vrečami napolnjenimi s slamo, ki so si jih pripravili kar doma. Nemalokrat so se po zasneženih strminah spustili tudi redki, ki so premogli smuči.
V Sevnici so v obdobju med obema vojnama smučali le redki posamezniki, na Lisco so v glavnem hodili le letoviščarji.  Z ureditvijo smučišča z vlečnicami pri Tončkovem domu je Lisca postala zanimiva tudi za turiste v zimskem času.
V Rorah nad Krškim so skakalni navdušenci prirejali  meddruštvena tekmovanja na 40-metrski smučarski skakalnici, ki jo je tamkajšnje telovadno društvo Partizan zgradilo pozimi 1952/53, po načrtih inženirja Stanka Bloudka.
Konec 80. let je z obratovanjem začelo smučišče Planina nad Podbočjem, ki je bilo poleg smučišča na Lisci ena bolj priljubljenih zimskih točk v Posavju. Smučarjem od blizu in daleč je omogočalo enodnevno in nočno smuko, šolarji pa so se vozili tja na smučarske tečaje in športne dneve.
Na razstavi Štirje elementi: 4 – ZRAK sta v sklopu »Oddih« na ogled utrinka s posavskih zasneženih strmin ter dva para podarjenih smuči. Prve smuči in smučarske palice je Posavskemu muzeju Brežice podarila naša upokojena sodelavka – kustosinja Vlasta Dejak, drugi par s pripadajočimi smučarskimi palicami pa je dar družine Ivana Vidmarja iz Brežic.



Smuči na razstavi Štirje elementi: 4–ZRAK, smučarske palice, dar družine Ivana Vidmarja, Brežice, inv. št.: Z4:5029, smuči, dar družine Ivana Vidmarja, Brežice, inv. št.: Z4:5028, smučarske palice, dar Vlaste Dejak, Cerklje ob Krki, inv. št.: Z4:5063, Smuči Elan, dar Vlaste Dejak, Cerklje ob Krki, inv. št.: Z4:5062.

Pripravila: Maja Marinčič, kustosinja

Literatura:
1. Publikacija Štirje elementi: 4 – ZRAK, Posavski muzej Brežice, Brežice, 2020.
2. Mojca Terčelj: Občina Sevnica, Ljubljana, 1989.
3. Krško skozi čas: 1477–1977. Zbornik ob 500-letnici mesta, Krško, 1977.

 
S krstno odejico nadaljujemo z letošnjo novo rubriko Dan za zrak, v kateri predstavljamo predmete in vsebine, ki so na ogled na razstavi Štirje elementi: 4 – ZRAK. Po nečkah predstavljamo obredno oblačilo, v katerem so novorojenega otroka nesli h krstu. Oba predmeta sta z zrakom na razstavi povezana kot Vdih življenja – rojstvo. V Posavju za krstno odejico poznamo poimenovanja, kot so »plajšček«, »pindekrle«, »ajnpindekrl«.
Odejico, razstavljeno na razstavi (z inventarno številko E6263, hrani jo Posavski muzej Brežice), so izdelali tik pred drugo svetovno vojno za h krstu novorojenke, rojene leta 1939 v Radečah. Narejena je iz belega bombažnega platna in okrašena z belo čipko, podložena z dvojnim naborkanim vzglavnim delom, obrobljenim s centimetrsko industrijsko čipko. Vzglavje in obe sprednji poli imajo všite kvadraste in rombaste okvire iz čipkastega traku, sredina je z belo prejico ročno izvezen droben cvetlični venček. Par kvadratov zgoraj in dva para rombov na sprednjih polah so med seboj povezani s trakom iz industrijske čipke. V njej so h krstu nesli še ostale otroke iz iste družine. Obenem so odejico posojali za h krstu materinim prijateljicam, sorodnikom in drugim, od 50- do 100-krat so v njej nesli otroka h krstu.
Pri cerkvenem obredu krsta je otrok uradno dobi ime in bil sprejet v versko skupnost kristjanov. Konec 19. stoletja in prvo polovico 20. stoletja so otroka krstili prve dni (predvsem zaradi visoke umrljivosti dojenčkov), do enega meseca po rojstvu, zadnja desetletja pa se ta navada spreminja, saj posamezniki počakajo tudi več mesecev. Odnos do botrstva se prav tako spreminja. Za krstno botro so bili še po koncu druge svetovne vojne moževi ali ženini sorodniki. Do konca sedemdesetih let 20. stoletja so imeli pri cerkvenem obredu krsta osrednjo vlogo. Otroka so nesli h krstu brez prisotnosti staršev. Na začetku osemdesetih let 20. stoletja se je vloga zamenjala. Starši imajo glavno vlogo, čeprav so botri še prisotni in želeni.

Pripravila: Stanka Glogovič, etnologinja

 
Nečke so podolgovata, večnamenska, plitva posoda iz enega kosa lesa. Velikost nečk je bila prilagojena različnim namenom, kot so mesenje testa, čiščenje fižola in žita, kopanje, pranje in nošnja dojenčka h krstu. Slednje so bile manjše in na zunanjem obodu okrašene z vrezanimi elementi. Poznali so jih povsod po Sloveniji in uporabljali še po koncu druge svetovne vojne. Z začetkom uporabe krstne odejice oziroma ajnpindekrla nečke izgubijo svojo obredno funkcijo (nošenje dojenčka h krstu).

Na nečkah, ki jih hrani Posavski muzej Brežice pod inventarno številko E275 (na fotografiji), je na zunanji strani vrezano okrasje v obliki krogov, dreves in predvsem geometrijskih likov. Nečke v dolžino merijo 67 cm, široke so 34 cm in globoke 13 cm. V uporabi so bile do druge polovice 50. let 20. stoletja, v muzej pa so prinesene leta 1958 iz Pavlove vasi v Bizeljskem gričevju.

Več let, do marca 2017, so bile razstavljene v stalni etnološki postavitvi, od decembra 2020 so ponovno na ogled, tokrat med predmeti, razstavljenimi na razstavi Štirje elementi: 4 – ZRAK. Tako v obsotelskem pasu kot v okolici Kostanjevice na Krki je izpričano, da so otroke nosili h krstu v tovrstnih malih, okrašenih lesenih nečkah, ki so jih uporabljali za mesenje kruha in planje (vejanje, čiščenje) žita.

Pripravila: Stanka Glogovič