Oblikovna mojstrovina Zorana Didka

Izvrsten likovni pedagog in teoretik Zoran Didek (1910–1975) se uvršča med najbolj vsestranske ustvarjalce minulega stoletja na Slovenskem. Ob slikanju, risanju, študijski ilustraciji in grafiki se je posvečal tudi oblikovanju. Zoran Didek je v zgodnjih petdesetih letih preteklega stoletja, ko je poučeval dijake na Šoli za umetno obrt (pozneje Šola za oblikovanje), izdelal vrsto skic za uporabne keramične izdelke. Okrog leta 1960 je bil po njegovih skicah izdelan čajni komplet skodelic z vrčem v obratih keramične industrije Liboje.

Za dediščinske navdušence:

Zoran Didek (1910, Ljubljana – 1975, Ljubljana) je mladost preživljal v Sv. Križu (Podbočje), od koder je bila mati Ana, roj. Stritar. Po koncu šolanja na Meščanski šoli v Krškem je realno gimnazijo obiskoval v Mariboru in se nato vpisal na Umetniško akademijo v Zagrebu. Med študijem se je poročil s kolegico, akademsko slikarko Smiljano Ivančić, s katero sta imela sina Zorana. Po diplomi leta 1933 je kot likovni pedagog poučeval na srednjih in višjih šolah na otoku Krku, v Zagrebu in Sarajevu. Leta 1955 se je s pomočjo štipendije izpopolnjeval v Parizu. Od 1967 do 1974 je bil redni profesor na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Najbolj se je uveljavil kot slikar karikiranih avtoportretov, portretov, tihožitij in krajine. Ukvarjal pa se je tudi z oblikovanjem unikatnih izdelkov za keramično, steklarsko in zlatarsko industrijo. Poleg številnih priznanj in nagrad je leta 1975 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo in za razstavo v Krškem v letu 1974.
 

Prof. Zoran Didek v ateljeju Akademije za likovno umetnost v Ljubljani. Foto: M. Zdovc.	Zoran Didek, Avtoportret I, skica s svinčnikom/papir, v. 29 cm, š. 20,3 cm, inv. št.: KZ1: 863.

Med številnimi umetniškimi deli in predmeti Zorana Didka, ki jih je muzeju v letih 1996‒1997 podarila soproga Smiljana Didek, je tudi čajni komplet, ki je bil izdelan v obratih keramične industrije v Libojah v Spodnji Savinjski dolini. Začetki keramične industrije v Libojah segajo v leto 1815, ko je Ignac Schmidl ustanovil tovarno v Nemškem dolu. Zadostna zaloga primerne keramične gline je bila razlog, da so do sredine 20. stoletja v Spodnji Savinjski dolini delovale tri keramične tovarne: v Nemškem dolu, Kasazah in Gotovljah. Velik del proizvodnje so namenili izvozu izdelkov v Francijo, Veliko Britanijo, Nemčijo, Norveško, Rusijo, Združene države Amerike in Kanado. Leta 1992 je bila na podlagi lastninskega preoblikovanja ustanovljena družba KILI, Keramična industrija Liboje.
 
Čaj – povezovalec ljudi in kultur po vsem svetu
Čaj z univerzalno govorico že dobro tisočletje povezuje ljudi in kulture po vsem svetu. Pitje čaja je doseglo svoj vrh na Kitajskem in Japonskem, kjer se je v stoletjih iz preprostega pitja čaja razvila samostojna čajna kultura. Kitajci se držijo pravila, da si je treba vzeti čas zase in za čaj. Čaje oziroma poparke so pripravljala tudi druga ljudstva, a z različnimi nameni. Nekateri so verjeli, da bodo s čaji pregnali demone, zle misli, z njimi so si pomagali pri boleznih, slabem počutju, nespečnosti.
Na Slovenskem je bilo pitje čaja v največjem razmahu v dvajsetih letih 20. stoletja v obliki čajank kot ene najbolj priljubljenih oblik družabnega življenja pri meščanih. Pri nas še zmeraj povabimo »na kavo«, pa čeprav pijemo čaj ali kaj drugega, prav tako si čaje najpogosteje privoščimo v hladnejšem delu leta in čez poletje nanje pogosto preprosto pozabimo. Čaj velja v prvi vrsti za napitek, ki zdravi in lajša tegobe. Mimogrede, ali veste, da obstaja več kot 1500 različnih vrst čajev, ki imajo zdravilno delovanje? 
V Posavskem muzeju Brežice hranimo recept za Ivačkov čaj, ki ga je pripravil kuharski mojster Ivan Ivačič, prva slovenska kuharska TV-zvezda. Sestavine zanj je Ivačič nabiral ob svojem vikendu v Ravnah pri Zdolah, kasneje tudi v Radovljici, kjer je živel. Mešanico svojega čaja je podarjal svojim prijateljem in znancem ob posebnih priložnostih.
 

Recept Ivana Ivačiča za čaj – Ivačkov čaj. Sestavine za čaj je Ivan nabiral večinoma sam. Mešanico, ki je bila pakirana v prozorni embalaži, je delil za darila. Donacija Petra Ivačiča Posavskemu muzeju Brežice.

Preberite več:

• Černelič Krošelj Alenka (ur.): Štirje elementi: 1 – VODA / / The four elements: 1 - WATER, Brežice: Posavski muzej Brežice, 2017.
• Lorber Oži (ur.): Svetovi risbe Zorana Didka (iz donacije Smiljane Didek: katalog občasne razstave), Brežice: Posavski muzej Brežice, 2014. 
• Pajk Urša: Skodelico čaja, prosim!: knjižno gradivo, povezano s kulturo pitja čaja: vitrina meseca: od 6. januarja do 28. februarja 2017, Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2017.
• Železnik Jolanda: Pozdrav iz Liboj, Kasaze: Grafika Gracer, 2013. 
• Keramična industrija Liboje. Dostopno na spletu.
• Leskovšek Daša: Kultura pitja čaja po svetu. Dostopno na spletu. 

Pripravil: Boštjan Kolar
 
NAZAJ