21 muzejskih zvezd

⭐ 12: Kip nadangela sv. Mihaela

Sv. Mihael_foto _foto Molan

Ime Mihael, ki  pomeni: »Kdor je kakor Bog«, prvič navaja prerok Daniel v Stari zavezi, ki ga označuje kot `velikega kneza`. V knjigi Razodetja pa je v simboličnem videnju prikazan kot vodja nebeških angelov, ki s pomočjo angelov v boju proti satanu doseže sijajno zmago. Prav zato mu Cerkev izkazuje posebno spoštovanje, saj ga sprejema kot mogočnega zaveznika proti silam zla.
Sveti Mihel spada med starejše svetnike. Je nadangel, ki varuje pred sovragi in zlom, ter zavetnik duš, ki jih ponese v večno življenje. Skozi razna zgodovinska obdobja je postal še zavetnik umirajočih, vitezov, oficirjev, vojakov, lekarnarjev, steklarjev, krojačev, pekov, strugarjev, merilcev ribičev, brodarjev, izdelovalcev avtomobilov, bančnih uslužbencev, radiomehanikov, zavetnik proti bliskom in neurjem , pleskarjev, trgovcev, livarjev cinka in svinca, karnerjev (skrbniki pokopališč) in zavetnik pokopaliških kapel.
Polikromiran kip iz 17. stoletja predstavlja leseno oblo plastiko namenjeno čaščenju nadangela sv. Mihaela, ki goduje 29. septembra.
 
 

Screenshot_2


Lesen kip iz konca 17. stoletja je delo neznanega avtorja in izvira iz Gutmannstahlove zbirke iz Hotemeža pri Radečah, danes pa ga hrani Posavski muzej Brežice. Umetniško delo visoko 68 cm prikazuje nadangela sv. Mihaela, kot krilatega nebeškega vojaka, opremljenega s čelado, oklepom in sulico. Njegov spodnji del obleke je dolga in valovita draperija, na nogah nosi zlate sandale. Vodja nebeške vojske stoji v zmagovitem položaju, rahlo zasukan v levo, nad poraženim zmajem, ki je simbol zla (satana). 

Datacija: konec 17. stoletja
Material: les, zlaten, srebren in poslikan
Mere: višina 68 cm
Izvor: Gutmannstahlova zbirka, Hotemež pri Radečah
Na ogled: večzvrstna razstava Štirje elementi: 4 – ZRAK v I. nadstropju Posavskega muzeja Brežice
Inv. št.: KZ 1/49






 
 
 

Za dediščinske navdušence:


Čaščenje sv. Mihaela je pogosto nadomestilo čaščenje kakšnega poganskega božanstva. V Mali Aziji je nadomestilo čaščenje bogov termalnih vrelcev, v bližini Carigrada je spodrinil boga zdravja Aeskulapa, v Galiji boga Merkurja. Zaradi bližnjega povezovanja s poganskimi božanstvi so cerkveni očetje tako skrbno pazili, da se ne bi v samo vsebino verovanja pritaknile poganske mnogoboštvene prvine. Ti sv. Mihaela opisujejo kot nadangela, kateremu Bog izroča posebne naloge kot je tehtanje duš umrlih, katerim da priložnost odrešenja. Tako se je pokristjanila predstava o tehtanju duš, ki so jo že poznali stari Egipčani, Grki in Perzijci.
Mihaelovo čaščenje je povezano tudi z njegovimi videnji. Prvič bi se naj pojavil v 5. stoletju na Monte Garganu pred votlino v Garganskih gorah pri Sipontu in sporočil, »Ta votlina mi je sveta, izbral sem si jo, da bom tukaj vaš zaščitnik." Drugič se je prikazal škofu, kateremu je obljubil pomoč. V noči na 29. september pa se je sveti Mihael prikazal še tretjič in sporočil, da je votlino posvetil v baziliko. Praznik sv. Mihaela so 29. septembra praznovali že v 9. stoletju v Nemčiji in z njim povezovali zaključek šole, sejmov, žetvenih šeg, mladinskih sprevodov, menjave služabništva, in podobno. Cerkve sv. Mihaela spadajo med najstarejše in so večinoma postavljene na višjih predelih na propadlih poganskih svetiščih. Cerkve posvečene nadangelu so šeste po gostoti cerkva v Sloveniji in so se največkrat gradile ob večjih naravnih katastrofah, kot so požari, vojne, bolezni, potresi, in podobno. Na območju Posavja najdemo cerkve posvečene sv. Mihaelu v Pišecah, v Stari vasi (Krško) in Kompoljah.
Ljudje so se v preteklosti in se bodo v prihodnosti vedno borili proti zlu in slabim stvarem, zato je tudi sveti Mihael skozi čas ohranil svojo moč in vpliv na ljudi. 
 
 

Pogled iz konservatorsko-restavratorske delavnice:

Polikromiran lesen kip so sodelavci konservatorko-restavratorske delavnice v letu 2020 konservirali pred umestitvijo v občasno večvrstno razstavo Posavskega muzeja Brežice Štirje elementi: 4 – Zrak. Umetniško delo je bilo prekrito z debelim slojem prahu in drugih nečistoč, nadangelovo levo krilo pa se je povesilo. Največje poškodbe na kipu pa je povzročilo krčenje nosilca, zaradi česar je slikovna plast pričela odstopati od njega in lokalno tudi odpadati. V konservatorsko-restavratorski delavnici so nadaljnje odstopanje slikovne plasti preprečili s postopkom utrjevanja, odpadle delce so pritrdili nazaj na svoje mesto. Po odstranitvi nečistoč in pritrditvi levega krila nazaj na svoje mesto so se razkrili novi detajli, ki so nakazali, da je bil kip v preteklosti vsaj lokalno preslikan. Prav tako, so angelska krila kipa pritrjena z sodobnejšimi vijaki, zaradi česar sumimo, da so kip v preteklosti motivno preoblikovali iz sv. Jurija v nadangela sv. Mihaela. Za natančnejšo določitev obdobja v katerem so kip preslikali, obsega preslikave in potrditev dvomov o poznejših obdelavah bi bile potrebne dodatne znanstvene analize in raziskave. Slednje bi nam hkrati omogočile tudi vpogled v prvotni izgled nadangela.
 

Prikaz nabranih nečistoč na kipu.
Odstopanje barvne plasti od lesenega nosilca.
Prikaz nabranih nečistoč na kipu. Odstopanje barvne plasti od lesenega nosilca.
 
Odstranjevanje nečistoč s kipa.
Postopek utrjevanja kipa.
Odstranjevanje nečistoč s kipa. Postopek utrjevanja kipa.
 


 
Preberite več:
  • Alenka Černelič Krošelj, Stanka Glogovič, Boštjan Kolar, Oži Lorber, Maja Marinčič, Timotej Pavlin, Jana Puhar: Štirje elementi: 4 –Zrak, publikacija razstave, Posavski muzej Brežice, 2020, Brežice.
  • Badurina, Anđelko, Ivančević, Radovan, Cukrov, Dražen, Cevc, Emilijan, Fučić, Branko in Grgić Marijan: Leksikon ikonografije, liturgike i simbolike zapadnog kršćanstva, Zagreb: Liber: Kršćanska sadašnjost : Institut za povijest umjetnosti, 5. izdaja, 1979, str. 401-403.
  • Bitschnau, P. Otto, Das Leben der Heiligen Gottes, Einsiedeln; Waldshut; Köln: Benziger & Co., 1898, str. 722.
  • Schauber, Vera, Schindler, Michael: Svetniki in godovni zavetniki, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1995, str. 505. 
  • Stegenšek, Avguštin: Dekanja Gornjegrajska: Cerkveni spomeniki Lavantinske škofije, Maribor: Založil pisatelj, 1905, str. 214.
  • Miklavčič, Maks in Jože Dolenc: Leto svetnikov: Tretji del (julij – september), Ljubljana: Zadruga kataloških duhovnikov: »Jože Moškrič«, 1972, str. 669–676.
Pripravila: Nives Slemenšek
 
© 2021, posavski-muzej.si | O piškotkih