Občasne razstave

Veliki čuvaj Mirsada Begića

dvorana ob grajskem dvorišču, od 20. junija 2015
 
Na poletno muzejsko noč, 20. junija 2015, smo odprli ambientalno razstavo akademskega kiparja Mirsada Begića VELIKI ČUVAJ. V Posavskem muzeju Brežice smo pobudo enega najvidnejših sodobnih kiparjev, sprejeli z navdušenjem, saj je ambientalna postavitev dala »novo življenje« še neobnovljeni, a izjemno zanimivi, dvorani ob grajskem dvorišču oziroma pod Viteško dvorano.

Ob odprtju je direktorica muzeja Alenka Černelič Krošelj zapisala:
“Grajske stavbe in prostori, ki so jih izoblikovale različne mojstrske roke stoletij, so vedno znova izziv, ki privabi. Prostor, ki ga je sooblikoval in »zavzel« Begićev Veliki čuvaj ima več plasti in več pomenov. Ko smo prevzeli razstavljenega Velikega čuvaja in mu namenili prostor v »dvorani«, ki čaka na prenovo in vsebino, je samo tlela misel in zamisel, da je ravno ta prostor tisti pravi za ponovno postavitev. Ob uresničevanju zamisli je umetnik ustvaril veliko več – popolnoma na novo in drugače je sestavil novo zgodbo Velikega čuvaja z novimi dimenzijami in v popolnem sožitju s prostorom. Kot da sta se oba pričakovala in se končno zlila v eno – bila na poti skozi pol tisočletja in se končno srečala.
Umetniški »sij« Mirsada Begića in njegov izredno čuteč pristop k postavitvi dodaja k uporniško-bojevniškemu duhu, ki ga letos ob 500-letnici vseslovenskega kmečkega upora na različne načine poudarjamo, tisto t. i. dodano vrednost – včeraj in danes, predvsem pa nam odstira oziroma omogoča snovanje prihodnosti.
Na poletno muzejsko noč skupaj z Mirsadom Begićem odpiramo nova vrata, dajemo novo razsežnost ne samo prostoru, ampak našemu celovitemu delovanju, in upamo, da dodajamo tudi k pogledom na umetnost in svet vseh, ki boste vstopili k Velikemu čuvaju.«

Avtorja je predstavil Andrej Medved, eden najbolj prepoznavni in spoštovanih slovenskih kustosov, likovnih kritikov in vsestranskih mojstrov besede - piše simbolno in senzualno liriko, prevaja ter objavlja filozofsko, literarno in umetniško esejistiko in publicistiko. Veseli smo, da sodeluje pri tem projektu, ki ni samo projekt, ampak je celovita akcija sožitja umetnika, prostora, časa in znotraj tega vsega, kar nas je in bo pritegnilo.

Ob razstavi je bila izdana zloženka – plakat, ki jo je oblikovala Tadeja Planinc, tudi avtorica zastave in fotografij.


Andrej Medved: RESNICA UMETNINE IN VELIKI ČUVAJ
Nemi Veliki čuvaj je priča – testimonij – sarkofagov, tomb in ladij, saj skulptura predstavlja tudi Vrata in krmila ladje, prehod življenja v onostranstvo, v Hades, v zagrobno eksistenco. Povezovanje z vrvico v zanke in vozlišča pomeni v egipčanski Knjigi mrtvih prehajanje iz predzagrobnega prebivanja v posmrtno bitje. Povsod občutimo posebno nagnjenost prostora, ki kaže – nakazuje – prestop, prehod in padec v brezno. Zaprta vrata so zapahnjena in zapečatena, vendar v odmiku, zasukana, s tečajev … kot zavoščena Vrata, ki preprečujejo – zastirajo – prehod in vstop v enigmo našega (pra)bitja. In vendar so ta vrata razgrnjena, razkrita, kot horizont neznanske jase, ki diha skozi nešteto likovnih detajlov, zon, območij na površini Velikega čuvaja. Ki kakor mreža s svojstveno strukturo mikroskopskih stanj – simbolov odpira zapečatenost prostorov, da omogoči notranji, duhovni, poduhovljeni prestop iz Živega v Posmrtno. In da omogoča svojsko govorico, ki zdaj pronica in udarja skozi stisnjeno – zatisnjeno zaporo. Čuvaji branijo prestop v Podzemlje, v Drugi, v zagrobni svet, v tombo – sarkofag, v Onostranstvo, v de profundis. Čuvaji branijo pred padcem v smrt, v drugo eksistenco.
 
Predstava Begićevega Čuvaja, njegov zunanji videz, temelji na čistem aisthesis, na lepoti površine in torej na Lustprinzipu, ki je načelo zadovoljstva kot užitka in ugodja, torej v nekem Nezavednem. Ta estetskost površine kipa in to ugodje, ki ga doživljamo ob gledanju podobe, to so substance videza, gradivo za prevaro, ki jo omogoči pojavljanje – pojav Velikega čuvaja. Bistvo in resnica takšne pojavnosti in teh vidnih, čutnih – čustvenih predstav pa je drugje, prikrito smislu in pomenskosti, resnici umetnine. Predstavništvo predstav, ki jih dobimo s čuti, t. i. Stvar Velikega čuvaja, je skrito mesto: mesto potlačitve. Stvar Begićeve umetnine je nek predzgodovinski Drugi, nekakšna strašna moč in strašni spol, bledi demon, nek daimenon, ki vse postavlja in vse vodi in ukazuje kot kategorični imperativ. Neko ime, nek Drugi in nek bog in neka zgodnja sled iz Onostranstva.
 
V Lacanovi podobi dveh sklenjenih, obrnjenih in prav stoječih vrčev, ki aludirajo – v obliki – na Begićevega Čuvaja, je prisoten strah – tesnoba, da je v dnu vrča skrit, prikrit nek Drugi, phi kot falos = ime boga, očeta in semeion mega, velikega znamenja, ime Očeta du sperme eternel (saj je v semeion tudi sem), ki prihaja od očeta kot boga, iz onostranstva, in ždi v Nezavednem samega kiparja. Veliki znak (sam veliki čuvaj kot znamenje in sporočilo za zanamce) kot neka transseminalnost, transfer vesoljnega semena kot sporočilo in resnica Očeta kot Boga, nekakšen fiat lux v zemeljski podobi, kjer je pomembna Begićeva roka, njen udarec in udarjanje v brezno bitja (Abgrund des Wesens) kot sooblikovanje umetniške, umetnostne resnice … Umetnost je tu vzrok, tesnobni vzrok, preko katerega se S: subjekt, umetnik identificira s svojo željo v Drugem (Autre), v nezavednem ali pa v imaginarni, zrcalni prapodobi, kjer jaz že je izvirno Drugi. Begićev Veliki čuvaj in Begić sam kot veliki umetnik sta Čuvaja svojega in drugega imena, umetnik je čuvaj skrivnosti grobnice kot umetnine, kjer duh živi v večnosti, s svojimi zavezujočimi spoznanji.«
 
Kratka biografija Mirsada Begića:
Leta 1953 rojeni Mirsad Begić je kiparstvo študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1979. Leta 1986 je pri kiparju Dragu Tršarju končal specialko. Izpopolnjeval se je in dodatno šolal v Veliki Britaniji. Ustvarja v glini, mavcu, keramiki, bronu in različnih netipičnih materialih, od voska do vrvi ter deluje tudi na področju gledališke scenografije. Razstavljal je in razstavlja v Sloveniji in zunaj nje (posebej v Nemčiji). Živi v Ljubljani.
Ustvaril je številne javne spomenike in portrete (nekaj primerov: Slovenj Gradec Jože Tisnikar, Komenda Peter Pavel Glavar, Sežana Srečko Kosovel, Ljubljana Žiga Zois in Ivan Hribar idr). Njegovo delo so stranska vrata ljubljanske stolnice, kjer so upodobljeni ljubljanski škofi iz 20. stoletja. Oblikoval je spomenik padlim bosanskim vojakom ob Soški fronti. V Münchnu je Begićev portretni spomenik Antona Ažbeta. Leta 1997 je prejel Župančičevo nagrado. Leta 2000 je prejel nagrado Prešernovega sklada za ciklus Ohraniti sanje.
 
 
Razstava je pritegnila številne obiskovalce in »živi« tako kot smo si vsi skupaj želeli, z veliko odzivi, ki vodijo k razmišljanjem in odkrivanjem njenih številnih plasti in pomenov.

Vabljeni!
 
20912096209920932101209420972092210020982095
Pošlji e-razglednico
Vpišite vaš elektronski naslov in bodite redno obveščenih novostih.
Sporočilo ni poslano! Preverite vnesena polja.
Spoštovani,
prijava na naše e-novice je uspešna.

Želimo vam lep dan,
www.pmb.si
Iz muzejske trgovine
Podloga za miško - Viteška dvorana
5,00 EUR
Zloženka Posavski muzej Brežice
 
Oglejte si jo lahko tukaj

 
 
Imetniki Spar plus kartice
Ugodnosti za imetnike Spar plus kartice
 

 
© 2017, posavski-muzej.si | O piškotkih