Kako sem postal jezikoslovec

Kako sem postal jezikoslovec

Sem kmečki sin očeta Jožeta (roj. 1883) in matere Jožefe Toporišič, roj. Žabkar 1897. V osnovno šolo sem z Mosteca hodil v Dobovo, od šolskega leta 1993/34 do 1937/38, tj. pet razredov. V 3. razredu sem zbudil učiteljičino pozornost s svojim gladkim branjem besedil (drugi najboljši v razredu). Spomnim se tudi, da mi je ambicije budila tudi učiteljica 4. razreda, ko se je ob neki priliki začudila, da nečesa tudi jaz nisem znal.

Ker sem bil dober učenec, pa bolj šibke rasti, sta se pri nas doma oče in mati spomnila dokumenta, ki ga je prvotno hranil moj stari oče Ivan Toporišič, prejel pa ga je po svojem stricu Jožetu Toporišiču (roj. 29. 12. 1822 v Dobovi, umrl 29. 10. 1892 kot Župnik pri Sv. Lovrencu na Pohorju, župnik od 24. 2. 1867). Ordiniran je bil pri Št. Andražu na Koroškem 6. 7. 1848, zatem pa služboval kot kaplan v Solčavi, Ribnici na Pohorju na Zgornji Polskavi, pri Mariji na jezeru v Prevaljah, v Novi cerkvi pri Vojniku (sedaj Strmec), kot začasni upravitelj v Razboru nad Šoštanjem, pa spet kot kaplan v Mozirji in nato kot kurat župnik pri Sv. Primožu na Pohorju ter končno župnik pri Sv. Lovrencu »v Puščavi ob koroški železnici.« Leta 1889 je postal duhovni svetnik. Podpisoval se je kot Toporischitz, v šematizmu 1855–1859 pa je zapisan kot Toporischitch Joseph. Služboval je kar 43 let. V t. i. malem semenišču v Mariboru je ustanovil dve dijaški štipendiji za po enega študenta družin Toporišič oz. Merslavič. Moj stari oče je želel, da bi bil štipendijo za Toporišičeve izkoristil že njegov drugi sin, Jože, moj kasnejši oče pa tega ni želel in tako je bila štipendija prihranjena zame.

Ujec Zmago Porekar, tedaj bančni uradnik v Ljubljani, je na podlagi štipendijske listine dosegel, da so me leta 1938 sicer sprejeli v deško semenišče, vendar proti plačilu 2.000 din na leto, ker da so bili štipendijski denar dali za vojno posojilo. Moja mati je bila tako pogumna, da je omenjeno finančno obvezo sprejela, jo je pa zmogla samo za eno leto in pol, zatem pa me je štipendiralo semenišče, njegov direktor je bil dr. Jakob Alešič, znan biblicist.

Za vpis na klasično gimnazijo je bilo treba opraviti sprejemni izpit. Zanj me je nekaj časa pripravljal ravnatelj dobovške šole Ljudevit Kokot, doma iz Pišec. Da bi sprejemni izpit šel delat, se je pome iz Maribora, že teden pred določenim rokom, pripeljal mamin stric Jože Žabkar, tedaj upokojeni železničar s hišo v Krčevini pri Mariboru. Na poti v Maribor z vlakom so me stric opozorili na Slom, kjer se je rodil naš Slomšek. V Mariboru sva se s stricem kaj kmalu napotila na klasično gimnazijo, da ugotoviva, ali me je dobovski župnik, imenoval se je Logar, za izpit tudi res prijavil. Direktor gimnazije Mastnak nama je povedal, da te prijave pri njih ni, in ni je bilo tudi na realki, nedaleč vstran od klasične, pa tudi v šoli na drugi strani Drave ne, kamor naju je napotil poizvedovat direktor Mastnak s pripombo, da naj se vrneva k njim, če tam ne bo uspeha. Tako sva tudi storila in sem sprejemni izpit le delal na klasični gimnaziji.

Vsa vesela sva s starim stricem Jožetom sporočala domov, da sem izpit dobro prestal. (Ko sem dopisnico sam nesel v nabiralnik, sem pred »dobro« dostavil še »prav«.)

Na klasični gimnaziji smo imeli veliko jezikov: latinščino in slovenščino vseskozi, od tretjega razreda naprej tudi staro grščino, ves čas tudi francoščino, poleg tega pa nekaj let (ne vem več koliko) še srbohrvaščino. Vendar me jeziki sprva niso tako pritegovali. Deloma zaradi profesorjev, ki so nas teh jezikov učili. Profesor za slovenščino se mi je zameril, ker mi je dal edino negativno oceno v vsem mojem raznovrstnem šolanju in to zato, ker sem pod naslovom Prvič v mestu opisoval bolj pot vanj kot mesto samo (šlo je seveda za Brežice, mar bi bil pisal o Mariboru). Profesor za francoščino pa bi mi bil po mojem moral dati enako visoko oceno, kot jo je dobil moj sosedec v klopi Kaspar. In profesor za latinščino mi je bil nekam preoster, prehladen, čeprav zelo pravičen in zahteven. No, ko pa smo v tretjem razredu dobili za slovenščino novega profesorja (Franceta Miheliča), za francoščino pa tudi (Karbo), so se stvari hitro uredile, in že v drugem razredu sem bil med odličnjaki. Žal se je že za veliko noč 1941 moje študentovstvo tudi končalo. Nemci so nas doma nekaj časa pustili na miru, nemščine sploh nisem nič znal, da bi se bil poskušal prebiti v kakšno šolo, nato pa so nas oktobra »rešili« teh skrbi Nemci, ko so nas odpeljali v preseljensko, nato preimenovano: izseljensko taborišče v Šlezijo. V glavnem v Šleziji smo nato prebili skoraj štiri leta: od 23. oktobra 1941 do osvoboditve leta 1945 s strani Rusov.

Za pot domov iz Šlezije smo potrebovali kar štirinajst dni, sredi junija 1945 pa smo vendarle že bili doma, in nekako se je bilo treba spet spraviti v red. Stric iz Maribora so zame predvidevali službo na železnici, jaz pa sem se odločil za nadaljevanje šolanja. Sledili so štirje tečajni trimesečni razredi za izgubljena leta: za 4. razred, nato trije razredi na tečajni gimnaziji v Mariboru v šolskem letu 1945/46, zanimivo da v poslopju nekdanje klasične gimnazije. Na tečajni gimnaziji v Mariboru sem se razvil v dobrega matematika, tako da so profesorji mislili, da bom šel študirat matematiko, vendar sem se bil sam že v 3. razredu odločil, da bom študiral slovenščino, po zgledu Miheliča, in torej ne zemljepisa, kakor sem sklenil leto prej (imajoč pred očmi prof. Maučeca). Moral pa sem srednjo šolo končati v celotnem rednem pouku; odločil sem se, da na klasični gimnaziji, seveda po nadomestnem izpitu iz latinščine.

Po maturi leta 1947 namesto 1946 po odločitvi funkcionarja Ledineka, ki me je želel posodobiti z izgubo še enega leta, sem se, da bi si zaslužil štipendijo, prijavil na mladinsko akcijo »proga Šamac-Sarajevo«. Tam, v Bosni, sem po skoraj dveh mesecih brigadirstva dobil tifus in komaj še ostal živ: bolnišnična zdravnica iz Beograda je na viziti mimogrede izdala, kako rizično je bilo z menoj, ko je rekla: »Kako samo ima ovaj momak srce jako!« Marsikdo ga ni imel, kakor smo čutili po nenadnem premolku sobolnice sredi noči v eni sosednjih bolniških sob. Saj so tudi k meni kak dan pred tem poslali slovensko govorečo sestro, da bi se pismeno poslovil od domačih, pa nisem mogel drugega kot »Dragi domači, jaz sem zelo bolan,« pa nič več. No, ostal sem vendarle pri življenju. V bolnici v daljni Bosni me je najprej obiskala sestra Pepca, za njo pa je čez nekaj časa prišla še mama, da sva se skupaj odpeljala domov, z vlakom seveda.

Na slavistiko v Ljubljani me je med tem vpisala sestra Veronika. Začetek predavanj sem nekoliko zamudil, sicer pa res dobil štipendijo (vendar so mi jo, čeprav sem bil spet odličnjak, sredi študija ukinili, tako da sem si denar za stanovanje in preživetje sposojal pri banki in dolg potem s prvimi plačami kot profesorski pripravnik poravnal v Novem mestu). Štipendijo so mi vzeli, ker da sem bil »kulaški sin«. Včasih me prav stisne pri srcu, ko se spomnim še enega odločilnega trenutka iz leta po vrnitvi iz taborišča: Moje nadaljnje šolanje na srednji šoli malodane ni propadlo, ko me je vaški zaupnik nove oblasti skoraj takoj po vrnitvi iz taborišča prijavil na nabor, a me je usposobnostne potrditve za vojaštvo obvaroval pisar z brežiške občine in me z nabora odpeljal z utemeljitvijo, da me rabijo na občini, kjer sem tedaj res nekaj deloval.

Na univerzi sem se dal vpisati kot študent slovenistike pod A in rusistike pod B. Pomislil sem tudi na germanistiko (nemcistiko), a sem to svojo misel kot nekam nesposobno zavrnil, čeprav sem se bil v štirih letih v Nemčiji nemščine prav dobro naučil. To se je zgodilo deloma po zaslugi mame: ta je znala že ob prihodu v taborišče kar nekaj nemščine in mi je od nadmlinarja, kjer je skupaj s francoskimi ujetniki tehtala vreče, napolnjene z moko, še in še nosila v branje knjige. Ko sem prvo, ideološko zastrupljeno, zavrnil, se je nadmlinar takoj »poboljšal« in mi pošiljal umetnostno literaturo, nemško, tudi šlezijsko in evropsko. Med to mi je zelo imponiral Walter Scott. Pri branju nemških knjig mi je veliko pomagal nemško-slovenski slovar, ki mi ga je v taborišče poslala mamina sestrična, hčerka strica Jožeta iz Maribora, teta Marica, učiteljica na šoli z učenci s posebnimi potrebami.

V obeh taboriščih z daljšim bivanjem v njih (Stigeau, od oktobra 1941 do januarja 1943, in Breslau, od oktobra 1943 do januarja 1945) sem bil v prvem pisar pri taboriščni zdravstveni ambulanti (po posredovanju strine Tončke Žabkar, ki je bila tam za čistilko), v drugem pa samostojni plačilni knjigovodja.

Kot študent slavistike sem se enako zanimal za jezikoslovne kakor za literarnozgodovinske in teoretične vednosti, vendar za literaturo le bolj kot za jezik (pri tem sem imel veliko prednost v znanju nemščine, tako da sem prebral kar celega Walzla: literarne zgodovine vse zahodne, tj. evropske civilizacije z antičnim svetom vred). Tudi za diplomsko delo sem si izbral literarno tvarino, Finžgarjeve drame, pri prof. Boršnikovi. Nato pa, ko sem bil že v Zagrebu, sem si izvolil za doktorsko disertacijo spet finžgarjansko temo: Nazorska in oblikovna struktura Finžgarjevega pripovedništva, kar je izšlo kot Pripovedna dela Frana Saleškega Finžgarja pri Slovenski matici 1964 (z moderno opremo Janeza Bernika).

Po vojaščini (1952/53), kjer sem se precej dobro naučil še srbohrvaščine, sem bil eno leto profesorski pripravnik na gimnaziji Novo mesto, tako da sem se nekoliko spoznal s srednješolskim profesorskim poklicem: na nižji gimnaziji sem poučeval predvsem jezik, na višji pa predvsem literaturo. Učil sem slovenščino v 2., 3., 5. in 8. razredu, nekaj časa tudi na učiteljišču. Z 8. razredom sem imel tudi maturo (ministrski delegat je bil Matej Bor, nekam superiorno nenaklonjen zlasti meni, mlademu začetniku).

Lepega dne sem od svojega univerzitetnega učitelja dr. Antona Slodnjaka – z njim sem se bil pred diplomo v 6-urnem seminarju razšel v zvezi z Levstikovim Popotovanjem od Litije do Čateža – prejel pismo, v katerem me je opozoril na možnost za pridobitev mesta na zagrebški filozofski fakulteti, kjer je bil šef katedre za slovensko književnost univerzitetni prof. dr. Fran Petre. Na sestanku z njim v Ljubljani na Kersnikovi, kjer je živela pri svoji materi njegova hčerka, sva se s Petrom dogovorila za zagrebško službo, čeprav me je tedaj pri tem motilo, da so v Zagrebu rabili lektorja slovenščine in ne mladega literarnega zgodovinarja, tj. asistenta te vrste (kar je precej pozneje postal Jože Pogačnik). No, pa sem se na profesorjevo pobudo v Zagrebu vključil v literarnoteoretično skupino zagrebških univerzitetnih profesorjev, kjer so bila imena kot F. Petre, Zdenko Škreb, A. Flaker, V. Vratović, T. Čubelić, R. Katičić, S. Petrović, F. Čale, N. Milićević, V. Žmegač in moja malenkost. Izdelali smo in izdali knjigo Uvod v književnost, 1962, 1969. Pozneje se nam je pridružil še I. Frangeš, ki je bil sprva še v Rimu.

V Zagrebu sem se drugače moral trdo spoprijeti s hrvaščino, ki je sicer na univerzi v Ljubljani nisem študiral. Posebno sem se ukvarjal z glasovno in naglasno podobo slovenščine v primeri s hrvaščino, pa tudi z oblikoslovjem in leksiko, ne pa toliko s skladnjo. Na nagovor slavističnih profesorjev (Ljudevit Jonke, Josip Hamm, morda tudi Stjepan Ivšić) me je v svoj krog pritegnil prof. Peter Guberina, sicer romanist in vodja oddelka za fonetiko, ki mi je zaupal prikaz slovenskega knjižnega jezika v seriji priročnikov Tečaj izgovora raznih jezikov s ponazoritvami govorjenega jezika na gramofonskih ploščah. Moj Slovenski jezik, Izgovor i intonacija s recitacijama na ploščama je izšel l. 1961 (136 strani + 4 gramofonske plošče). Moj delež v knjižnici s splošnim okvirom od P. Guberine je izšel v obliki 41 vaj za prikaz glasovja (str. 19–63), čemur so sledile Recitacije (str. 63–76), pa besedila s plošč (str. 77–96) in na koncu še slovensko-srbohrvatsko-ruski slovar besedja iz besedil (str. 96–130) pa Literatura (str. 131) in Kazalo (str. 133–136). Kazalo vaj podaja najprej Glavne črte slovenskega vokalizma (1. in 2. Vaja), nato Nezveneče in zveneče parne soglasnike (str. 13–19) ter Sonate (str. 20–23), Soglasniško razvrstitev (str. 24–27) in Stavčno fonetiko (str. 34–41).

Poznavalec tradicionalnega jezikoslovja že iz prikaza vsebine te moje knjižice hitro ugotovi, da se z njo nadaljujejo starejši slovenski nastavki strukturalnega jezikoslovja (kakor sem ga pozneje odkril pri Škrabcu). Pojavlja se strukturalno jezikoslovno in oblikoslovno izrazje, enako tudi neglasoslovno, npr. tonem, obravnava pa se tudi stavčna intonacija in interpretacija besedilnih proznih odlomkov in celih pesmi. Sicer sem tedaj jezikoslovne tvarine objavljal deloma v Ljubljani, še več pa v tujini (Scando-Slavica, zagrebška glasila idr.).

Sledila so mi priznanja, zlasti iz velikega evropskega sveta: povabilo Zdsislava Stieberja na daljše bivanje v oddelku poljske akademije znanosti (Kašubska delavnica v Varšavi (1959); za študijsko leto 1962/63 sem pridobil Humboldtovo štipendijo za študij fonetike na hamburški univerzi (modernejše aparature za študij govorjenja jezika). V disertacijski nalogi, oddani v oceno pred odhodom v Hamburg, oktobra 1962, sem sicer močno uveljavljal literarnoteoretično strukturalno obravnavo besedil, zlasti pa njihovo jezikovnostilistično stran. Zaradi zadržkov v Ljubljani (Jezik in slovstvo, Slavistična revija) sem tedaj v glavnem objavljal v drugih jezikih in glasilih v srbohrvaščini in nemščini (Zagreb, Kopenhagen, Zahodna Nemčija). Anton Slodnjak je že konec 50. let menil, da bi bilo pravo mesto zame v Ljubljani na slavistiki, a je bil sam leta 1959 brez vseh položajev in je odšel v Frankfurt v Nemčiji. Udeležil sem se dveh razpisov v Sloveniji: pri Pedagoški akademiji in pri Visoki politični šoli, kakor smo jo tedaj imenovali: pri prvi so mi pisno odgovorili, da je bila na razpisno mesto sprejeta neka gospa, z druge pa sploh ni bilo nikakršnega odgovora.

V Ljubljani sem po vrnitvi iz Hamburga sicer smel predavati slovenistom honorarno ob nadaljevanju dela v Zagrebu, končno pa sem se leta 1965 vrnil v svoje študijsko mesto, vendar me niso imeli za primernega, da bi bil na slavistiki pedagoška moč. To je trajalo še leta potem, vse v 70. leta, ko sem končno postal član slavističnega oddelka, leta 1971, potem ko sem se bil še habilitiral najprej za docenta, nato pa še za izrednega profesorja. Odtlej sem bil res samo še jezikoslovec.

Uspešen sem bil s svojimi učbeniki Slovenski knjižni jezik 1–4 (1965, 1966, 1967, 1970 – v premoru 1968 in 1969 sem pripravil prvo izdajo svoje knjige o slovenščini za angleško govoreče, 1968. sem bil pet mesecev tudi raziskovalni profesor na univerzi v Čikagu). Podrobno je moje delovanje tega časa zajel v svoj članek v Slovenskem biografskem leksikonu 1980. leta Jakob Rigler, str. 143–146. Med drugim sem v Ljubljani ustanovil katedro za slovenski knjižni jezik in stilistiko. Bil sem tudi član številnih komisij Mednarodnega slavističnega komiteja. Gostovalni profesor sem bil na univerzah v Regensburgu, Gradcu, Celovcu, Moskvi, Novem Sadu, posamezna predavanja pa sem imel tudi v Gradcu, Regensburgu, na Dunaju, v Innsbrucku, v Varšavi, Helsinkih in še kje. Bibliografija mojih številnih (čez tisoč) enot je objavljena v Slavistični reviji ob šestdesetletnici (1986), čez deset let pa spet. Bil sem tudi predsednik Slavističnih društev Jugoslavije, pa tudi Slavističnega društva Slovenije. Naštejem naj še dvoje knjižne objave: poleg že omenjenega zagrebškega Slovenskega jezika …, 1961, in Pripovednih del Frana Saleškega Finžgarja, 1964, so tu še: učbeniška serija Slovenski knjižni jezik 1–4 (od 1965 do 1970 in nato še več izdaj), Zakaj ne po slovensko, 1969, nato še enkrat natisnjeno z dodatkom Slovene by Synthetic Method, 1982, za italijansko govoreče pa s podnaslovom Sloveno con il metodo sintetico, 1982, Slovenski knjižni jezik in stilistika 1 in 2, več izdaj v 90. letih, Slovenska slovnica, 1976, (2) 1984, (3) 1991, (4) 2000, Glasovna in naglasna podoba slovenskega jezika, 1978, Slovenska zvrstna besedila (skupaj z V. Gjurinom), 1981, (2) 1992, Nova slovenska skladnja, 1982, Portreti, razgledi, presoje, 1987, Družbenost slovenskega jezika, 1991, Enciklopedija slovenskega jezika, 1992. Sem glavni avtor knjige Slovenski pravopis 1, Pravila, pet izdaj v 80. in 90. letih, vodilni delavec pri Slovenskem pravopisu 2001 in 2003 (ta druga izdaja je tudi še elektronska), Oblikoslovne razprave, 2003, Besedjeslovne razprave (sedaj v tisku).

Bil sem urednik Jezika in slovstva (glavni in odgovorni od 1965 do 1969, 4 letniki), pri Slavistični reviji pa najprej sourednik za jezikoslovje od 1966 do 1969, glavni za jezikoslovje in odgovorni urednik od 1970 do 1980, nato od 1966 glavni za jezikoslovje in področni. Bil sem urednik Obdobij 10: Srednji vek v slovenskem jeziku književnosti in kulturi, 13: Miklošičev zbornik, 15: Kopitarjev zbornik, urednik prevoda glavnega Kopitarjevega dela iz latinščine v slovenščino: Glagolita Clozianus – Cločev glagolit, uredil oz. izdal tudi Ramovšev zbornik Obdobij 12, sam pa tudi pripravil izdajo II. zvezka Ramovševih zbranih neknjižnih del (I. del sta izdala T. Logar in J. Rigler), 1997, s stvarnim kazalom Irene Orel. Izdal sem štiri zvezke Jezikoslovnih del patra Stanislava Škrabca in vsebinsko organiziral pet simpozijev o delih ter tudi skrbel za uredništvo objavljenih del s teh simpozijev: Škrabčeva misel I, II, III, IV, V (1994, 1996, 1998, 2003, 2006). Ne nazadnje sem organiziral vse Pleteršnikove simpozije: Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar, 1998, in simpozij Slovenska lastnoimenskost, 2001, s simpozijev 1996 in 1999 v Pišecah. V okviru Slavistične revije sem organiziral še več zbornikov ob obletnicah naših znamenitih slavistov oz. svetovnih slavističnih kongresov. Poleg tega sem prevedel še Bohoričeve zimske urice (neuvodni del) in obe verziji, latinsko in slovensko, izdal pod naslovom Articae horuale sucussuvae – Zimske urice proste, 1987.

Javnih priznanj za vse to delo (in tudi ne za pouk slovenščine v osnovni šoli in v gimnazijah) ni bilo preveč, nekaj pa vendarle: mala Kidričeva nagrada ob izidu Slovenske slovnice, 1976, odlikovanje rektorja Graške univerze ob koncu študijskega leta 1976/77 za slavistična komparativna jezikoslovna predavanja na njegovi univerzi, priznanje Svetovne mednarodne zveze fonetikov, Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije, 1996, priznanje Ustanove patra Stanislava Škrabca, Zahvala Pleteršnikove domačije in občine Brežice, častno članstvo Slavističnega društva Slovenije, častno članstvo Občine Brežice, priznanje slavistom tedanjega predsednika Socialistične republike Slovenije Janeza Stanovnika.

In verjetno še kaj. Ne nazadnje članstvo Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Torej je vendar nekaj tudi priznanj. Več jih skoraj ne more biti v razmerah, v katerih je potekalo moje življenje in delo.

(Po desetletjih rasti razcvet: šest desetletij Knjižnice Brežice. 2006. Brežice, Knjižnica Brežice: str. 57–65.)
 
top1.
Pošlji e-razglednico
Vpišite vaš elektronski naslov in bodite redno obveščenih novostih.
Sporočilo ni poslano! Preverite vnesena polja.
Spoštovani,
prijava na naše e-novice je uspešna.

Želimo vam lep dan,
www.pmb.si
Iz muzejske trgovine
Kemični svinčnik z motivom Viteške dvorane
1,80 EUR
Zloženka Posavski muzej Brežice
 
Oglejte si jo lahko tukaj

 
 
Imetniki Spar plus kartice
Ugodnosti za imetnike Spar plus kartice
 

 
© 2017, posavski-muzej.si | O piškotkih